23. 03. 16

Zelena, zelene reči, zelene alge, Algea

Zelena je moja najljubša barva.
Od zmeraj. Tako kot številka sedem.
Do velike noči jem postno.
Vegi, zeleno.
Še bolj iščem zeleno.
Tudi če je znotraj sladko rumeno,
gosto oranžnordečemangasto,
in čudovitočarobnopapajasto.
Že štirinajst dni gruntam na kaj me spominja vonj zelenih tabletk, ki baje pašejo k temu času do prave pomladi, do Velike noči in v času moje vegi ere.
Gruntam.
Vonjam.
Še naprej gruntam. Tamali smrdi. Pa vseeno popije tabletko s kozarcem vode.
Takrat me prešine. Morje. Tam kjer je veliko ptičev in je voda dolgo časa čisto nizka. 
Algea me spominja na morsko laguno. Ta diši na prav poseben način. To je vonj morja, ki ga valovi ne dosežejo kar tako. Diši rahlo kislo, po ribah.
 Moja mama je kot najstnica morala goltati ribje olje in od takrat naprej še danes ne mara in ne je morskih rib. Res škoda. Zelene tabletke so danes prav za take najstnike, ki hitro rastejo, prerastejo starejše sorojence in staršem sunejo komot čevlje, ki so jim naenkrat postali ravno pravšnji.
Alge so zelene, zeleno modre in se čarobno lesketajo. Všeč so mi tudi kot umetniški navdih.
Pravijo, da gre za superživilo,  katere struktura je podobna krvnemu pigmentu, ki pomaga pri slabokrvnosti. Kot mlajša sem bila vedno slabokrvna, prav tako v času treh nosečnosti. Danes najbrž nisem slabokrvna. Tudi na račun vsega zelenega in super zelenih tabletk.





Ni komentarjev:

Objavite komentar