Februarski sprehod na Sveti Anton

Letošnja zima je čudna. Užaljena. Svoja čustva je kazala na prizadet način, temperamento, kolerično. Kako hudo se je razburila, ko sem jo v zečetku januarja opravljala, ker je ni bilo od nikoder... Še pomnite? Mnogi zagotovo. O žledu nisem kaj dosti pisala, saj smo jo v naših krajih dobro odnesli.
Tudi s sončnimi, za smučanje primernimi dnevi skopari. Vikendov za prave sprehode je bilo malo. Tako sem ta teden kar med tednom, takoj po službi ujela čudovit sončni zahod na hribčku Sv. Antona, ki se dviga nad našim krajem. Od tam je lep pogled na dolino. Sonce, ki je mestecu že davno reklo adijo, je Sveti Anton še vedno prijazno obsevalo.
Sprehodila sem se med stebri kostnice, kjer je vedno spokojen mir in tišina. Vonjala sem pomlad in kako prijetno toplo je zunaj sem začutila šele ko sem stopila v hladno pročelje male cerkvice.
Z vrha griča sem videla otroke, ki so na stadionu trenirali atletiko, si ogledala gradbišče novega vrtca. Ko bo gradnja zaključena, bo to čudovit  vrtec, Glasbena šola nad njim pa bo imela celo verando?!

Z grička nad mestom sem se poslovila od letošnje zime. Konec tedna že prihajajo maškare, kar pomeni bližnjo kapitulacijo še tako užaljene, vpijajoče zime. Ostaja visoko v gorah, tam še vedno kraljuje in tam bo ostala prevzetna še dolgo v pomlad.