Đuli, Đula, Julianne, Lepotica

Naša mačka. Nič več Tačka Đuli. ..

...in tudi naš Mali bi vam hitel povedat, da  "v bistvu je imela najprej dve imeni, sedaj pa ima samo še eno, zato ker je slišala samo na Đuli, na Tačka pa sploh ne..." :)
Pravzaprav ima še vedno veliko imen. Tudi "Karamelni trebušček" :), kot ji ljubkovalno reče Tamala. Sama jo velikokrat pokličem v francoski različici. Ne vem zakaj. Paše ji. Včasih jo pokličem tudi kar Đula. Tudi to ji paše. :) Še posebej takrat, ko smo vsi razočarani, ker hoče "spet ven".
Ima namreč eno veliko slabost.  Nerada se carta. Najraje ima, da se jo pusti čimbolj pri miru. Nobenega čohanja in božanja...in verjemite,... to pa je "slabost" za našo familijo in naše mulce. Ker,.. ko ima vsega dovolj se postavi pred vrata in reče "dost mam".
Res je, da je zadnje čase več doma. Leži na svojem stolu, ki smo ji ga locirali zraven kavča. (Ker ona ne spi na kavču. Tam je namreč večja nevarnost, da jo bo spet kdo cunjal.) :o
Potem, ko se je daljše obdobje vračala domov le na 3-5 dni je na vrata pozvonil fant iz bližnje gostilne in povprašal, če je naša ena taka mačka... Ko so namreč videli, da je pobrita po trebuščku, so ugotovili, da bi muca le morala imeti gospodarje. In so začeli povpraševati okrog, čigava bi mačka lahko bila. Sami smo do takrat sumili, da ima naša mačka več gospodarjev.
V gostilni, (kjer pomnim, da so imeli vedno kakšno lepo mačko) se ji je godilo, da je kaj. Pri krušni peči je imela pogrnjeno svoje ležišče in vsega je bilo...
Dogovorili smo se, da ji v gostilni ne dajejo več hrane. Tako je sedaj bolj naša. In se vrača pred naša vrata. Za nekaj časa,.. dokler nima spet "vsega dovolj".