Blogerska, enkrat novembra

V znani oddaji minulega tedna mi ni bilo treba reči jebela cesta... Nasprotno. Prav prijetno sem bila presenečena, da med vsemi možnimi socilanimi omrežji, ki so bili tema oddaje,  nismo bili niti enkrat omenjeni blogerji. :o :)
Smo blogerji na en poseben način bolj prijazni... do sebe in bralcev? :) Mogoče. Kaj menite?

Zakaj pišem blog? Odprla sem ga čisto naključno, dolgo sem bila o njem smrtno tiho. Potem sem enkrat očetu za rojstni dan povedala "novico". Tudi on namreč piše dnevnik v katerem dokumentira dogodke. V svoj črni notesnik. Med temi imajo veliko pomembnost tudi vremenski dogodki (mogoče bo med njimi jutri tudi veter, ki je pozno zvečer začel hudo močno tuliti in mi ne pusti, da bi postala zaspana. Sunki vetra so res močni.)
Sama v blog rada dodam tudi kakšne čisto navadne trenutke, ki bodo mogoče nekoč "pisali zgodovino". Dostikrat berem svoje zapise.  Enako tudi otroci radi brskajo po objavah, po preteklih dogodkih, počitnicah in pripetljajih, za katere vedo, da so bili enkrat zabeleženi tukaj. In skupaj obujamo spomine.

Danes omenjam nekaj trenutkov in dogodkov preteklega tedna, ki bi jih lahko gladko prezrla. Mogoče jim bo nekoč čas dal svojo vrednost in pečat.

Teden je bil miren. Sestra mi je poslala lesene pletilke, ki jih je prvi preizkusil Mali. :o Glede na to, da se lesene pletilke zelo poceni kupi v trgovini ki ima ime kot  "mali plišasti medvedek", nisem pretirano kričala,.. mogoče mu bi pa lahko podarila dve debelejši pletilki  (1 EUR)  za njegovo izživljanje po bobnih.

S Tamalo obožujeve kostanj. Mali fant ga raje lupi kot je', Tavelika pa se čudi, kako nam je lahko kostanj sploh dober. 

Obiskala sem tečaj fotografiranja. Že veliko časa sem si to želela. Končno se je našla priložnost tudi v naših krajih, kjer so priložnosti za take reči res bogu za hrbtom... 

Zgodilo se je prvo srečanje ljubiteljic ročnih del našega kraja, kar gotovo sodi tudi v moj blog. Fotka, ki sem jo imela namen pokazati, pa se mi je nekam skrila ali pa je sploh ni, ker sem jo morda zbrisala, ko sem fotke po hitrem postopku arhivirala in fotič pripravila za srečanje z ljubitelji fotografije.

Najbolj pomembna, zagotovo "zgodovinska" novica: K naši hiši je spet prišel pianino. Sestra je namreč svojega že poleti odpeljala v svoj kvartir in sedaj ima Tavelika svojega, ki bo še nekaj časa naš in malo mojmoj.