Vročinski mega val

Od nedelje do nedelje tega najbolj vročega minulega tedna. Sama sva bila doma, vsi trije so bili na Gorenjskem,  na skavtskem taboru. Na sredini taborjenja se jim zgodi, kar so se bali od vsega začetka  - Ukinejo jim ogenj, požarna ogroženost je razglašena za vso državo. Kar težko si predstavljam njihov večerni zabavni program, skavtske poroke in pesem brez tabornega ognja. A vrnili so se zadovoljni. Bilo je lepo, vroče, tokrat popolnoma brez dežja.

V teh dneh rekordno vročih dni je potrebno po malem zahibernirati. Čim manj migat in čim manj kuhat, čimbolj vzpostavljat obstoječe stanje mirovanja. Na nedeljski dan sva bila povabljena k teti v vas nad Novo Gorico, kjer je bilo takrat hvaležnih 23 stopinj. V daljavi smo opazovali kako se razplamteva požar na Krasu, vedno bolj se je kadilo in naznanjalo veliko ognjeno stihijo ki je sledila. 

En večer sva zavila do Čedada,  pogledat koliko je še Nadiže tam nizdol naprej od nas. Zelena, mirujoča močvara, sem zapisala pod fotografijo, ki sem jo delila s svojo familjarno skupino. Pojedla sva še dobro pravo italijansko pico, opazovala italijane in turiste okrog miz in jih po malem opravljala. Tudi če bi kdo razumel naš jezik, naju v dialektu ne bi razumel,... medtem ko sva midva avstralski par, ki je sedel čisto zraven naju pač čisto vse.

Po dobrem tednu dni sta starša v najhujšem višku poletja zaključila svojo koronsko izolacijo, brez da bi to nadlogo komu predala naprej. Na malem večernem pikniku na vrtu smo pojedli mamin mega paradajz, polna skleda ga je bila. Občudovala sem ga že ko je rasel, ko sem hodila zalivat vrt, ko sta bila na morju. Spomnim se, da sem ji sporočila, da raste en mega velik paradajz in tudi ostali niso prav nič drobni. .

Skoraj vsak dan se ob večerih odpeljeva do Nadiže. Vsak dan v drug bazen. Pravi zeleni welness je to, še nikoli in nikdar ni bila Nadiža tako topla in tako iz dneva v dan bolj počasna. Ponekod se med tolmuni potuhne in izgine, suša vodo vidno pobira. 

Končala sem svojo poletno prešito odejo Sonce in vse vode. Ob večdnevnem prešivanju v pritličnih prostorih hiše, kjer je prijetno sveže, sem dan za dnem prešivala bloke in vadila risanje oblik v šivalni tehniki, ki se ji reče - free motion quilting. Po tem, ko sem zamenjala šivanko, mi je šlo vedno bolje. Med šivanjem sem poslušala radio in pogledovala na telefon. Teta mi je poročala najnovejše novice o gašenju velikanskega požara na Krasu. Vsa goriška je bila vpletena v pomoč, civilno zaščito, trepetali so za ta lep košček sveta s pogledom na morje in Alpe. V svojih šivanih vzorcih sem med soncem in vodo zagledala tudi rjavo zemljo in ognjene poteze. Večkrat sem se pohladila s kornetom sladoleda, ki je v tem času pri nas stalno na zalogi. 

Današnjo nedeljo sva zaključila na Nadiži. Zapeljala sva se naprej,... tja v konec našega Breginjskega kota. Danes sem imela sem prav posebno željo. Zaplavala sem tam, kjer nisem še nikoli - vedno mi je bila voda v tem koncu Nadiže namreč prehladna. Tokrat je bila popolna.