Prešita odeja - krpanka - v barvah sonca in morja, kot vajenica

Ta prešita odeja je sestavljena iz ostankov rumenih in modrih kosov blaga. Vse ostanke, ki mi ostanejo od šivanj ne zavržem, kasneje jih sortiram po barvah in ko se jih nabere dovolj in je inspiracija prava se projekt prične. Velikokrat so ostanki tudi iz reciklaže starih oblačil, ki mi jih mnogi sorodniki podarijo, saj vedo, da takšne kose oblačil vedno zapeljem v nov življenski krog. (če jih ne pokradeta hčeri, ki prisegata na trajnostno modo in vintage oblačila.)

Želela sem narediti izdelek, ki bo vajenica za prešivanje, zato se z oblikami nisem pretirano ukvarjala in temu nisem namenila načrta, ampak je zgodba sproti nastajala v moji glavi. Vzorci so v pretežni meri popolnoma naključni - v t.i. crazy -nori tehniki. Sestavljena je iz 24 kvadratov in še trakom naokrog, da sem dobila ustrezno velikost. Prešita je v tehniki free motion quilting (nekako prevedeno  - prostoročnega prešivanja), ki sem se jo učila šivati s šivalnim strojem  - s posebno tačko, ki je namenjena izključno za to. Ko sem zamenjala šivanko za prav posebno šivanko za prešivanje (quilting) je šlo vse skupaj dosti lažje, šivi so bili lepši in cvirn se ni trgal. Za več podrobnosti lahko na youtubu poiščete veliko videoposnetkov kako gre free motion quilting in kaj je to crazy patchwork tehnika.

Vmes v sendviču odeje je tanka bombažna medvloga, ki se je za tovrstno prešivanje izkazala ravno prav debela in hvaležna, da je končni izdelek prijeten. Ko je izdelek  prešit, dobi črvsto in trdno strukturo in je kot nalašč za na kavč, da na njem sedim v teh vročih dnevih, ko se vsi drugi materiali sedežnega pohištva pretopli in na goli koži manj prijetni kot bombaž.

Vročinski mega val

Od nedelje do nedelje tega najbolj vročega minulega tedna. Sama sva bila doma, vsi trije so bili na Gorenjskem,  na skavtskem taboru. Na sredini taborjenja se jim zgodi, kar so se bali od vsega začetka  - Ukinejo jim ogenj, požarna ogroženost je razglašena za vso državo. Kar težko si predstavljam njihov večerni zabavni program, skavtske poroke in pesem brez tabornega ognja. A vrnili so se zadovoljni. Bilo je lepo, vroče, tokrat popolnoma brez dežja.

V teh dneh rekordno vročih dni je potrebno po malem zahibernirati. Čim manj migat in čim manj kuhat, čimbolj vzpostavljat obstoječe stanje mirovanja. Na nedeljski dan sva bila povabljena k teti v vas nad Novo Gorico, kjer je bilo takrat hvaležnih 23 stopinj. V daljavi smo opazovali kako se razplamteva požar na Krasu, vedno bolj se je kadilo in naznanjalo veliko ognjeno stihijo ki je sledila. 

En večer sva zavila do Čedada,  pogledat koliko je še Nadiže tam nizdol naprej od nas. Zelena, mirujoča močvara, sem zapisala pod fotografijo, ki sem jo delila s svojo familjarno skupino. Pojedla sva še dobro pravo italijansko pico, opazovala italijane in turiste okrog miz in jih po malem opravljala. Tudi če bi kdo razumel naš jezik, naju v dialektu ne bi razumel,... medtem ko sva midva avstralski par, ki je sedel čisto zraven naju pač čisto vse.

Po dobrem tednu dni sta starša v najhujšem višku poletja zaključila svojo koronsko izolacijo, brez da bi to nadlogo komu predala naprej. Na malem večernem pikniku na vrtu smo pojedli mamin mega paradajz, polna skleda ga je bila. Občudovala sem ga že ko je rasel, ko sem hodila zalivat vrt, ko sta bila na morju. Spomnim se, da sem ji sporočila, da raste en mega velik paradajz in tudi ostali niso prav nič drobni. .

Skoraj vsak dan se ob večerih odpeljeva do Nadiže. Vsak dan v drug bazen. Pravi zeleni welness je to, še nikoli in nikdar ni bila Nadiža tako topla in tako iz dneva v dan bolj počasna. Ponekod se med tolmuni potuhne in izgine, suša vodo vidno pobira. 

Končala sem svojo poletno prešito odejo Sonce in vse vode. Ob večdnevnem prešivanju v pritličnih prostorih hiše, kjer je prijetno sveže, sem dan za dnem prešivala bloke in vadila risanje oblik v šivalni tehniki, ki se ji reče - free motion quilting. Po tem, ko sem zamenjala šivanko, mi je šlo vedno bolje. Med šivanjem sem poslušala radio in pogledovala na telefon. Teta mi je poročala najnovejše novice o gašenju velikanskega požara na Krasu. Vsa goriška je bila vpletena v pomoč, civilno zaščito, trepetali so za ta lep košček sveta s pogledom na morje in Alpe. V svojih šivanih vzorcih sem med soncem in vodo zagledala tudi rjavo zemljo in ognjene poteze. Večkrat sem se pohladila s kornetom sladoleda, ki je v tem času pri nas stalno na zalogi. 

Današnjo nedeljo sva zaključila na Nadiži. Zapeljala sva se naprej,... tja v konec našega Breginjskega kota. Danes sem imela sem prav posebno željo. Zaplavala sem tam, kjer nisem še nikoli - vedno mi je bila voda v tem koncu Nadiže namreč prehladna. Tokrat je bila popolna.

Poletje in morje

Prva moja asociacija na poletje je seveda morje. Ni pravega poletja brez morja. Letošnji sicer le enotedenski dopust sem tradicionalno preživela na Cresu v izmenjajoči družbi staršev, moža, hčere, vsakega po malo za nekaj dni. Eno noč in skoraj dva dneva sem bila sama. 

Mir, počitek, veter v laseh, sonce, voda, slana koža, potop v vodo vedno ko skočim v morje, galeb ki krade, kormoran ki drvi po vodi in se potaplja na dolg vdih, leteče ribe ob večerih, sladoled, hladno pivo, promenada, jahte na pomolu, klapa Burin, ooo, kako dišijo ribe iz restavracije,  burja v sunkih ponoči, škržati začnejo drsat svojo melodijo točno ob petih zjutraj, kava ob šestih petnajst, dobre baklave iz marketa v kampu, poslala sem jih sinu domov,... čakam hčerin katamaran na vročem že večernem soncu na Cresu, privoščiva si odličen sladoled na vodni osnovi. Prve dni je morje toplo tja do skoraj 26 in zelo ledeno nekaj dni kasneje, ko ga premeša burja. Kvačkala sem, štrikala v bombažu, vezla enostavne podobe in zato letos nisem prebrala niti ene knjige. Popoln odklop malo drugače. Sedeti na modrem stolu v senci ob morju je tako prijetno lepo.  Ooo, kako obožujem tak dopust.