iz tega časa

Januarski čas se izteka. Zbliskal se je skozi kratke, mnogokrat surove dneve. Med njimi so bili tudi sončni, smučarski. Na plaži na Kaninu sem tisto sončno nedeljo, ko je višave ponovno ogreval toplejši zrak pozabila na realnost tega časa. Domačini smo se ponovno podružili, smejali, nazdravljali. Ni bilo mask in ležalniki niso bili v distančnih relacijah. Sine je našel prijateljici, tako sem smučala sama. Meditativna smuka.

Za službenim laptopom za mizo vedno čumi maček, nikoli se ne gane drugam, če sem jaz tam za mizo, v službi v svoji pisarni. Vedno me zaspano gleda in več ali manj stalno zeha. Dostikrat se gledava direktno v oči. 

Tamali je prestal svojo prvo karanteno, potem ko se je dobro uro naprej in enako nazaj vozil v avtu s tekaško ekipo. En tekač je bil potem naslednje jutro z dvema črticama. Danes sem ga spustila. Okej, uredu, konc, voljno. 

Dragi je posekal svojo staro jablano. Mačka ravno takrat nikakor ni hotela dol. 

Ena punca prevaja in bere, druga se cele dneve uči. Lepe skice riše - ožilja, celic in organov. Hodi po hiši in na glas govori malo v latinščini in doktorskih izrazih, ki jih težko ponovim. Ne smem jo motiti.

Čas nas zaznamuje. Tatuje žge na našo kožo, piercinge v ušesa, ob ustnice in jezike. Ne maramo več poslušati, ni več poljubov po dolgem in čez in bolje je biti tiho. V glavi nam kljuva zadana rana tega časa. 

Likam hčerin kapucar, na katerega je izvezla svojo sliko takega človeka. Zgleda kot bi bil iz tega časa.

 

pleteni buf

Še en pleten izdelek iz januarja, pravzaprav dva. Buf je bil prvotno načtovan za čez večjo običajno glavo, a je bilo pletivo tanjše in prvotnega nasnutja premalo, da bi vse skupaj šlo čez. Škoda mi je bilo podirat tako lep niansiran mehak moher iz merino volne, ki prav nič ne pika. Buf sem tako namenila nečakinji,  ki je bila vsa ponosna in važna,  da ima ravno tak buf okrog vratu, kot njen najljubši plišasti kuža. Starejša sestrica je bila ljubosumna in ponižno gledala vame, če lahko spletem še zanjo.

Buf pozimi je res praktičen. Če zebe si ga potegneš čez usta do lica in čez nos če veje veter, v toplih prostorih pa ga enostavno potegneš čez glavo stran. Hkrati je dovolj manjši od šala, da ne dela gužve pod bundo in stoji tako kot bi nadomeščal podaljšan puli ovratnik zimskega puloverja. 

Imela sem še eno klopko enake volne. Drugi buf, za drugo nečakinjo sem začela štrikat na drugem koncu klopke, ki sem jo nalašč previla. Tako so bile barve drugače locirane kot na bufu mlajše sestre, da ga lažje ločita. 

 

Zimska pletiva

Januarski dnevi so hladni in prav nič ne vlečejo da bi šla naokrog do reke in v breg. Kmalu popoldan nastane mrak in kaj hitro dobim izgovor, da je že prepozno. Zato toliko več, raje posedam na kavču in štrikam. Bo že prišel čas, ko se bo obrnilo in bo drugače, si rečem. Dobila sem nekaj prave ovčje volne in seštrikala dve kapi, ki sta šli v dar. Košara je nastala  kot ponesrečen poskus kape, za katero sem nasnula preveč zank za bolj raztegljiv vzorec. Znotraj sem jo podložila z bombažem ojačanim z medvlogo. Vse pletiva sem ročno oprala s praškom za volno. Izdelki so postali lepo mehki in prijetni na otip. Obe kapi sem podložila z velurjem, da bosta prijetni in dovolj topli za pravo zimo, kot bi bili kučmi.

Dan ko sredi zime žaluje jesen

O, kako hudo dobri so bili žuri, koncerti skupine Parni valjak.
Navadno se je končalo s poslednjim  "...jesen u meni  tuguje", ko so bile vse roke gor in so se zibale sem in tja, peli smo na vse grlo. 

Danes, sredi zime, ponovno, spet. Odšel je njegov značilen glas, ki smo ga poznali od frontmana skupine Parni Valjak. 

Aki Rahimovski, počivaj v miru,"...rano moja hej."

 

ob torkih zvečer

Torek je kar dober dan tedna. Posebej zvečer. 

Ob torkih zvečer aboniram  v mojem kotičku. Navadno ne šivam, nočem da ropotam z mašino. V tišini, ob poslušanju radijske postaje raje kaj krojim, likam ali pospravljam.  Poslušam radio, torkovi kontaktni oddaji zvesto sledim. Toplovod s Šaleharjem poslušam že vrsto let. Všeč so mi razmišljanja ljudi, aktualne teme, pogledi in poglobljene misli avtorja oddaje in njegovih najbolj zvestih klicateljev. V času polne lune in povrhu baje še retrogradnega merkurja je bila danes posebna, zabavna, malo odbita, v klicateljeh je bil poseben naboj. 

Zrezala sem 5 parov starega jeansa in urezala kvadratke za nove bloke.

 

Sončno in toplo zgodnje jutro

Še nikoli doslej ni bilo tako toplo ob sončnem vzhodu na Matajurju v dneh ob prelomu leta. Kar tradicionalno, če so le razmere primerne, grem na Matajur zgodaj zjutraj, da na vrhu ob cerkvici počakamo sonce. Zgodaj zjutraj je bilo v dolini minus štiri, na parkirišču na italijanski strani sedem. Na vrh sva prišla brez kape in rokavic, toplejša oblačila so ostala v ruksaku. Na vrhu je bilo že nekaj obiskovalcev, ki so imeli enake namene kot midva. 

Čaroben sončni vzhod je bil to. Tako zelo sončen, poln zanosa, optimizma in pozitivnega občutja. Oblačnost se je bohotila na morju in le najbolj globoko ob rekah v dolini.

Srečen in varen korak v novem letu!