Za konec poletja še en razgled na morje - Rilkejeva pot in grad v Devinu

Spomin na prejšni vikend je to. Našo Taveliko študentko sva zapeljala do Kopra, za nazaj pa sem pripravila krajšo ekskurzijo ob morju v našem Zamejstvu. V Sesljanuu pri kampu se prične kratka pohodniška pot dolga okrog 2 km. Rilkejeva pot je poimenovana po nemškem pesniku in pisatelju. Rainer Maria Rilke je  v krajšem obdobju leta 1911 in 1912živel na gradu v Devinu in iz tega obdobja tudi poimenoval ciklus pesmi - Devinske elegije. 

Pot pelje nad strmim kraškim robom, zato je potrebna posebna previdnost predvsem če so z vami mlajši otroci, ki radi prehitevajo in raziskujejo. Sicer je pot lepo varovana z ograjami in opozorili, ob njej je veliko razglednih točk in klopc s počivališči. 

Ogledala sva si lepo urejen in zanimiv grad v Devinu. Iz oken je bilo veliko lepih razgledov na morje in okolico. Sprehodila sva se skozi park in se po stotih stopnicah spustila do bunkerja, ki je v sklopu ogleda obiska gradu.

Kako veliko lepih razgledov na morje in Devinski grad! Slovo indijanskega poletja je naznanjala burja, ki je pihala blago a v zanosu, da tokrat naredi konec lepemu vremenu. Bilo je tik pred dnevi jesenskega enakonočja in na tisti dan, ko je pozno popoldan Pogačar prevzel rumeno majico Rogljiču na velikem francoskem kolesarskem Touru. 

Zgodaj popoldan se je na poti nabralo že veliko obiskovalcev z družinami in štirinožci. Dragi je pogledoval na uro, mudilo se nama je domov, ko sva skoraj zamudila veliko dogajanje in presenečenje na Touru. Dan za zapomnit!

 

baby mokasini

Tri pare otroških baby copatkov sem štrikala na morju, na plaži. V treh velikostih, s tremi, štirimi ali petimi nitkami stare zaloge volnenih prej. Zagotovo so ti več kot samo topli septembrski dnevi ravno pravšnji, da vam jih pokažem prav danes. V namanjšem modelu sem jih podarila sodelavki in njeni novorojeni septemberski deklici tega indijanskega poletja.

 

"...imamo veliko modro nebo"

 Danes, na naš primorski praznik pritiče ena primorska muzika. 

Taka za v sled tistega časa in današnjega. Ker je vse skupaj skoraj kot v vojnih časih a bogvari hujšega!

Prijateljicam ročnih del sem ravnokar napisala, da letos NITKE in druženja odpadejo. Snidemo se enkrat drugič, v drugih časih, ko bo "svoboda" prišla. 

 

 Drago Mislej - Mef
Svoboda

Nihče je ni videl, pa jo vendar poznam,
s širokim nasmehom je prihajala k nam.
Možje so si resno segli v dlani,
ponosnih korakov, žarečih oči.

Z godbo prišla je, kot za praznik je prav,
na vrhu zvonika rdeč je prapor vihral.
Možje so si rekli dobro nam bo,
imamo veliko, modro nebo.

Svoboda je ptica je večna resnica,
daleč leti.
Svoboda je v zraku na vsakem koraku,
v meni živi.
Svoboda je moja, svoboda je tvoja,
vsak jo ima.
Svoboden je človek ki svobode ne da.


Še vedno jo čutim, kadar pridem domov,
ko veter potegne iz bližnjih gozdov.
Takrat še po starem včasih diši,
po tisti svobodi, za tiste ljudi.

Svoboda je ptica je večna resnica,
daleč leti.
Svoboda je v zraku na vsakem koraku,
v meni živi.
Svoboda je moja, svoboda je tvoja,
vsak jo ima.
Svoboden je človek ki svobode ne da....svobode ne da...svobode ne da...svobode ne da.

 

Špik hude police - Cima di Terrarossa

Prva septembrska nedelja je bila zjutraj čudovita, popoldan pa se je malo pokisala. 

Odločila sva se, da greva malo po hribih -  na drugo stran Kanina. Od smučišča Sella sva zavila desno v breg proti planini Pecol, kjer se je na izodiščnem parkirišču trlo avtomobilov in avtodomov. Veliko je bilo slovenskih registrskih tablic. Že kmalu na začetku sva se ozrla proti smučišču Sella Nevea in prestreljeniški luknji, ki se je lepo videl na drugi strani doline.  Na planinah sva iskala jame v katerih prebivajo svizci. Vse je bilo preluknjano. Seveda nisva računala, da bova kakšnega videla. Pohodnikov, pohajaških družin je bilo to nedeljo preveč, da bi imeli vsaj malo svojega miru, hkrati pa po nasvetih drugih nisva bila dovolj zgodnja, da bi imela to srečo.  Sva pa sllišala njihovo žvižganje, ki se je razlegalo in mešalo z rok koncertom neke skupine, ki so celo dopoldne peli in igrali na bližnji planini. Pohvalno lepo so peli. Glasbena spremljava, ki jo je nosil veter in je odmevala po planinah, vse tja do sten gore, je prav dobro dela. Grizla sva v  breg skupaj z množico vseh ostalih pohodnikov in psov. Nad nami sta poletela dva velikanska orla.

 Pot se vije po muletjeri navkreber in ni pretirano zahtevna, le pod vrhom 242o visokega Špika je malce bolj skalnata in strma. Kmalu pod vrhom smo v množici pohodnikov naleteli na več čred kozorogov, ki so pozirali praktično v vsakem ovinku. Na vrhu gore se je spustila gosta oblačnost, tako da nisem niti pogledalo v globino na severno stran gore. Vrh je bil še kako oblegan, trlo se je pohodnikov, ki smo na kratko pomalicali. Videla sem jim na obrazih, da so nama zavidali črno vročo kavo iz najinega termusa. Kako je dobro dela skupaj s koščkom čokolade, ki jo v ustih raztopi močna vroča kava. Prste sem imela čisto otrple, tako je bilo mraz. Kmalu sva krenila nazaj, pot je bila lepa in prijetna. Prisluhnila sem skupini slovenskih pohodnikov, ki jo je vodil izkušen vodič in podajal nasvete za varno in pravilno hojo navzdol, kako uporabljati palice in kako stegovati noge, da te slučajno ne vrže na rit. 

Na koncu planine, kmalu pred ciljem sva naenkrat zelo blizu slišala glasno žvižganje. Jaz rečem, svizec, Dragi pa me poheca, da je to kakšna kanja na nebu. Na nebu ni bilo nikogar, torej je bil to svizec. In res sva ga zagledala in kmalu potem v daljavi še nekaj drugih. Fotografija ni uspela, ker imajo te živali tako zelo varovalno barvo, da se ga komaj vidi.

Prijeten nedeljski pohod je to bil, pravi septemberski, ki je v poletnih temperaturah tako hribom prijazen.