Čisto na koncu avgusta

Čisto na koncu avgusta smo. Hladna fronta je presekala poletje na dva kraja. V daljavi se je narisala za nekaj časa črta svetlobe, ki samo za trenutek spomni, da za vsakem dežjem posije sonce.  

Jutri je prvi šolski dan. Tak poseben. Korona šolsko leto dvajset enaindvajset. Osmak je!

Šivam maske. Največji problem je elastika, ki bi morala biti zelo raztegljiva, da se lepo maske nosijo in ušesa ne vlečejo in bolijo. Ploščate niso elastične in okrogle nikakor ne sešijem uredu, ker jih šivanka ne zagrabi. Eh, komaj čakam, da se to enkrat konča, ker bi raje šivala vse kaj drugega. Tamali želi le enobarvno, čimbolj bombažno, laneno, da bo bolj produšna in bo v izi dihal. Hčera hoče samo črne in bele ali pa z drobnimi malimi vzorčki. Tamala hčera jih ne rabi, pravi.  Maske se nam valjajo vse povsod. Po torbici, v avtu so ene tri variante, visijo po obešalnikih in v vseh šoping torbah, tudi torbi za v knjižnico.

Po maskah dobivajo eni mozolje, drugi afte po ustih. Hudo. Grdo. Ne maram mask. No, saj jih nobeden ne mara.

Kaj lahko preseka ta nori korona čas? Ne spadam med korona frike ali kako se jim že reče takim korona boječim,... niti se ne strinjam s tistimi, ki protestirajo proti ukrepom zajezitev epidemije. Se pa čudim absurdom, nonsensom, kakor veter zapiha ukrepom...

Hčeri sta danes res rekli, da me imata po malem zadosti. Ker sprašujem ene in iste reči. Ker sem težka. Ker težim. Ker je punca doma že sedem mesecev in tega ne še sama ne more verjeti, ker je to res zelo dolgo.

Smili se mi ta mladina. Nimajo koncertov, žurov, pravih potovanj. 

Veselim se zatona poletja, jeseni.  Da se stvari umirijo. Da bo vsaj malo spet vse tako,...skoraj na svojem mestu. Šola, muzika, faks in študentarija v Ljubljani,... ko bomo spet tako kot nekoč, sami med tednom, čez vikend pa ponovno vsi skupaj in se bomo drug drugega veselili in se nestrpno čakali.

Danes je na Kredarici zapadel sneg. Oče je rekel, da dokler ne bo snega vrglo v gorah, ne bo miru. Kmalu bo torej spet sonce in dolge popoldanske septemberske sence.

 

Oj morje adriansko

Poletje se je konec julija postavilo na svoje mesto in zelo sem pričela pogrešati morje. Čisto na hitro sva se tako za podaljšan vikend odpravila na nam tako ljubi Cres. Zadetek v polno! Vreme je bilo lepo, morje mirno in toplo, gužve ni bilo ne za dol ne gor. Takrat sem tudi pravilno napovedala, da bo karantena padla šele po 2o, saj je na Hrvaškem enostavno preveč Slovencev, da bi država vse karantene financirala.

Dva poletna dneva sva tako preživela cel dan na plaži - od zgodnjega dopoldneva do poznega večera. Prebrala sem dve knjigi in seštrikala 3 pare baby copatkov, ki jih moram še dokončati in sešiti. 

Vonj morja, veter v laseh, lesket valov na vodi, galeb, ki je italijanoma ukradel cel paket italijanskih piškotov, ki so se mu potem nesrečno potopili na dno morja,... lepi morski spomini iz nekaj par morskih fotografij. Pod vodo so plavale cele jate  ploščatih rib z velikim očmi, tja pa sem naletim še na čisto majhne ribice, ki letijo in skačejo  tik nad vodo.  

Lep praznični avgustovski vikend sva zaključila ob poznem morskem kosilu v restavraciji čisto ob plaži, s pogledom na laguno Slatina.  Ribe so res najboljše na morju. In baklava je  najboljša na plaži :), tik pred sončnim zahodom, ko sva zaključila zadnji poletni morski dan.

 

Avgustovski opravki in poseben obisk

V teh dneh hodiva s sinom na mamin vrt pobirat jagode in maline. Mama in oče sta na morju. Fant zalije sadike radiča s tremi kanglami vode, jaz zalivam balkonske rože. Vedno se morava pošpricat proti komarjem, ker jih je na vrtu in v malinovju ogromno. Včeraj zvečer je padal dež, tako sva opravilo izpustila, zato pa sva danes pobrala dvojno mera rdečih sadežev. Pojemo jih v jogurtih ali v poletnih tortah. 

Čisto druga zgodba je z našimi hruškami. To so eko hruške in zato precej črvive. Malo jih stalam naokrog, pretežni del pa romajo v marmelade in hruškov sok. Včeraj zvečer smo imeli family quality time, je rekla naša najstarejša,... in smo pripravili celo goro hrušk. Eni so lupili, drugi smo trebili in sekljali. Danes  sem dodala nekaj sladkorja in citronske kisline, ter nekaj želir sladkorja za marmelado. Ugotavljam, da mi palični mešalnik ne dela več uredu, obratuje samo v eni nizki brzini in tako sem se pri gostem soku zelo matrala in na koncu še vedno pobirala ven večje koščke.

Včeraj sva se v živo spoznali. Kako sem vesela, da sva se končno srečali. Sonja iz Ljutomera, mnogim zelo poznana @oldpunca  je bila na čisto pravem  Obisku pri meni! Naj prišepnem, da prvi del dopusta preživlja v naših krajih, sicer pa nam o tem zagotovo še kaj poroča. Njena sivka iz zemlje nekdanjega panonskega morja tako diši, spletena butarica pa je itak tako natančno in lepo narejena, da jo je škoda preveč tikat. Čisto nežno sem jo položila v omaro na kup jesenskih puloverjev. Na koncu še o siru, ki mi ga je prinesla gostja. Ta ima velike luknje in je rezan iz velikih koles, dober je. Vedno sem mislila, da imamo sire samo gorsko hribovske dežele naše dežele. Motim se in nimam pojma. Deželo na nekdanjem Panonskem morju moram enkrat obiskati. Da v živo vidim,  kje točno teče reka Mura in kako prav ona ločuje Prekmurje in Prlekijo. Ker to res ne smem več mešat.

Preseki poletja dvajset - o maturantki

Brskam po fotografijah, ki so nastale vmes v juliju, v času najinih pohodov in tistih še prej. Razmišljam o tistem času v začetku poletja.  Najdem fotko zapiskov, ki jih je pozabljala doma in smo jih vsi vprek iskali in fotografirali in jih pošiljali v Ljubljano, ko se je pripravljala na zadnje maturantske ustne izpite. 

Ko so prišle počitnice, se je končala tudi matura. Punci se je odvalilo veliko breme, končno! Kar bo pa bo! Prišel je dolg čas čakanja. Ne vem, kdo je bil bolj nestrpen, mi starši ali maturantka. Gotovo sem bila nad njenimi uspehi bolj navdušena in vesela  in ponosna jaz kot ona. Ona se je obnašala kot da je to vedela, konec koncev je delala za to,..  in da seveda ne more biti drugače... saj sem vam že povedala, da je vpisala na faks  -  le eno in edino prvo željo? Potem je prišel prvi dan D, potem drugi dan D in potem še kuverta Univerze. 

Rezultati mature so bili odlični. Potem še teden čakanja na peti predmet, ki je imel pri vpisu in izračunu točk še kako velik ponder  - kemija.  Pri tej je mogoče edinokrat podvomila v uspeh in je bila po pisanju nejevoljna.  Pomnila bom, ko je tisto jutro ob sedmih zjutraj prišla v kopalnico k meni in čisto potihem rekla - Yes, štirka! Objela sem jo kar s polnimi usti zobne paste. "To je to," sem na glas zavpila. Vedela sem, da ji je uspelo za kar je delala in še kako želela. 

Potem je prišla pošta, najprej ena, potem druga in vsa birokracija z njo in izjava, da novo pečeni študent priseže in podpiše,  da ne bo hodil s prehladi in vročino in simptomi na predavanja,.. O, ti naši korona maturantje in novo pečena študentka  in vse ljube naše živalce z njo.