Pletene od 8. marca do 8. decembra. Od enega, do v bistvu drugega ženskega praznika. Spomnim se tistih pomladni dni in štrikanja za premagovanje časa. In kasneje paranja, ko sem eno nogavico pričela pesti dve levi, dve desni, drugo pa pomotoma čez čas eno levo in eno desno. In ko sem prišla skoraj do pete, sem...ni da bi govoril.. j.b.l. grrrr. Navadno takrat nekam vržem vse skupaj in potem naslednji dan čisto skulirano sparam. Jovonanovo. Kot da ni nič. Tudi druge ženskice, s katerimi skupaj ustvarjamo storijo enako. Prav smešno in zabavno je, ko prinesejo kaj v našo družbo, da "skupaj z nami" spara... ker tako manj boli in se vse zabavamo in ji skupaj vlivamo pogum ;)
Ta vikend je bil finiš. Vmes je enkrat zmanjkalo za dobro četrtino glavnega prsta, ki je neusmiljeno kukal iz zaključka. In sem potem sparala do začetka snemanja, na novo dodala za četrtino prsta in potem finiš do konca.
Kot vlite so mu!
Sedaj čakamo pravo zimo in sneg, da bo obul svoje prve in edine - od svoje drage nogavice, da bo lahko kidal okrog hiše in da bomo šli skupaj po snegu na sprehod čez polje. Počasi, ker mu nagaja koleno, ki škrta, po malo šepa in včasih boli. A po zimi pride pomlad, tudi za koleno in take od zdravja reči.
a ni nekaj najlepšega, ko nekaj narediš in si zadovoljen, da je narejeno. vsako začeto je treba končati, da greš lahko mirno naprej.
OdgovoriIzbriši