Ledeno sonce, zimska vila in tako iskreni ljudje

Včeraj nisem imela ne volje, ne želje, ne pravih sončnih slikc, prav ničesar pametnega za zmislit, ne povedat.  In tudi vikend je minil brez moje nedeljske objave tukaj. Danes smo v obdobju najbolj depresivnih dni, tako statistično kot tudi zares.

Sonce ledeno sije. Ne  ogreje ne telo, ne duha.  Grem na Sv. Anton. Čakam da zaide sonce. Mrzlo je. Soča tako mirno teče. Ni divja, nima veliko vode. Težka kovinska vrata cerkvice so zaprta. V oknih se rišejo ledene rože. Že dolgo jih nisem videla. Barve so čudne. Ni bele. Le modro nebo, na katerem so hočejo risati oblaki, ki nosijo sneg. A niso pravi.

Danes je ponedeljek. Navadno najbolj čuden dan v tednu.  Ob ponedeljkih sem vedno zaspana, ker ob nedeljah hodim zelo pozno spat, ko tapkam objavo, poslušam glasbo, pijem čaj in jem piškote.

Danes je drugačen ponedeljek. Saj poznate tisto, da se vse zgodi z namenom, ob ravno pravem času.

Najprej me je iskreno razveselila moja draga sledilka, navdušenka, dobra duša, ki obožuje pletenje in vse unikatne izdelke. Pravi, da se ji je iz prsi izvil en podaljšan ooooh, ko se je razgledovala po slikcah odejice s čipko.

Res me je ganilo in ob branju njenega sporočila sem se spomnila na misel, ki sem si jo enkrat shranila:

"Ko kupiš unikatni izdelke, kupiš več kot samo stvar, kupiš 100 in 100 ur exsperimentiranja, poskušanja, tudi razočaranja. Kupiš dneve, mesece in tedne frustracij, in momente čiste sreče in zadovoljstva. Ne kupiš samo stvari, kupiš majhen košček srca, delček duše in delček življenja. Kar pa je najbolj pomembno, kupiš ustvarjalcu čas, da dela nekaj kar ga resnično veseli."

Spomnim se, ko je mama imela spletene že skoraj polovico odejice in sem jo kar preveč skritizirala, da mora vse podreti, ker je vse skupaj odločno preširoko in pleteno na premajhnih pletilkah in da le kako to ni sama ugotovila. Mirno je vse podrla, vmes seštrikala vnuku pulover in nato pričela znova.

Draga D. tudi sama plete. Ve, kako gre to. Koliko dela in časa je potrebno za lep izdelek. Potreben pa je tudi zanosa, gušt, ajhr, volja...Ta mora bit, da je delo v užitek. In prav zato me je prosila. 

Danes popoldan, se je zgodil drugi čudežek tega sicer čudnega dneva, ko je že pozno popoldan pozvonil poštar in mi prinesel en prikupen paketič. S fantom se nama je mudilo v Glasbeno šolo in paketka takrat nisem niti odprla. Spoznala sem, od koga je in poznam jo -  lahko me spravi do solz.

Pozno zvečer sem odprla paket in tokrat jaz izdavila en velik ooooh, ko sem v njem našla ledeno princeso, snežno vilo. Pobožala sem mehko deklico. Tamali (v resnici je moral paket odpreti on)  je sicer hitro rekel, da je tako mehka kot Karli in me hitel spraševat, da "zakaj pa nima oči".
 "Zato ker je prava a nevidna,.. zato ker je angelska vila,.. zato ker miži in se dela, da te ne vidi, pa te v resnici vidi... " Ojej, ti fantje! Prebrala sem drugo pismo danes:"...da enostavno čutim, da se ti moram "poleg hvala" še drugače zahvaliti. Ko sem razmišljala, kako bi se, sem se spomnila na niti. V tej vili je ogromno nitk. Naj bodo za srečo. Tudi te, v moji-tvoji vili. "

hvala

Niti za srečo. V belem pletivu za malega zimskega otročka, ki ga nekje mirno čakajo, niti za srečo v njeni-moji modro beli vili.

hvala hvala hvala, mnogokrat

Pregnali ste težo najboljčudnega vikenda leta. Naslednji mora biti drugačen!