Danes popoldne.
Gledam skozi okno in se čudim. Vremenu. Zimi. Dežnim kapljam. Pomislim na hijacinte, ki sem jih videla, kako so v mamini gredici pokukale na plano. Pomislim na ptico, na prinašalko, pa se zavem, da ta prinaša pomlad... Petnajstega januarja?! :o
V svojih blogerskih osnutkih hranim izjave meni najbolj simpatičnega vremenarja, g. Velkavrha. Prva je bila zapisana ob prvi pravi hladni fronti,... takrat, ko sem se lotila šivat pingvine in sem zapisala: "Prihajajo"
Andrej Velkavrh je takrat, v novembru rekel:
"Hladna belina bo marsikomu ogrela srce."
To njegovo izjavo sem hranila za prvo zimsko fotografijo. Danes vam jo objavljam, saj nima več smisla, ... saj nimam več upanja, tako kot ga nimajo več niti vremenarji.
Isti vremenar je namreč ob začetku letošnjega leta rekel:
"Za letošnjo zimo ni še čisto vse izgubljeno, a upanje kopni hitreje kot sneg. "
Veste kakšna zima je bila lani? Prava, "ni, da ni..." sem zapisala.
In kaj je rekel g. Velkavrh včeraj?
"Če bo šlo tako naprej, bo sneg v dolinah postalo zgodovinsko dejstvo."
:o :(
Nocoj,
ko bom legla spat, si bom zaželela, da bi sanjala o snežni ptici, ki
prihaja v mrazu,
s snežinkami in ledenimi rožami,... ptica,...ki bi
prinesla,
...s n e g.
:-) ja upanje umira zadnje, ne'?:-)
OdgovoriIzbriši