23. 01. 14

Kuhamo v januarju - jota

Kot obljubljeno bomo danes skuhali eno tipično zimsko jed - joto. Ko je Mali sine ugotovil, da kuham (beri fotkam) za blogersko objavo mi je rekel - "ma mama, daj no,... eno joto znajo pa ja vsi skuhati". A res?
Pa povejte vaše različice, če je res tako.

V spletni enciklopediji piše: "Jóta je kraška in furlanska narodna samostojna jed oziroma enolončnica. Danes je v Furlaniji skoraj več ne poznajo, medtem ko se je udomačila na Goriškem in povsod po Primorski; splošno je znana kot tipična tržaška posebnost."


Joto lahko kuhamo na zalogo, že kakšen dan vnaprej, saj dobi najboljši okus šele dan potem. Lahko je sobotno kosilo, lahko je kosilo za več dni v tednu, lahko je pozno kosilo na dan nedelje, ko se vrnemo s smučanja, lahko je krepka malica ali večerja.


Za joto potrebujemo: en kozarec kislega zelja. Zelje varuje zdravje in če nam ne bi bilo tako "domače",  bi veljalo za pravo ekostično zdravilo, ki blagodejno vpliva na človekovo dušo, srce in telo. In to ni moja pogruntavščina. V eni strokovni debati so se pogovarjali o raznih morskih algah, alojah... in priznali, da bi kislo zelje lahko uvrstili v podobno grupo zdravilne prehrane.
Kozarec (ali vrečko) zelja posebej skuhamo v nekaj vode, dodamo lovorjev list in nekaj brinovih jagod (ki jih kasneje poberem ven in pustim le par - da jota nima preveč tipičnega - mogoče preveč grenkega okusa). Solimo. Kuhamo cca pol ure.

 Druga stvar, ki jo rabi jota je kuhan fižol. Jaz ga kuham že prej, običajno na zalogo in ga tako pospravljenega vzamem iz skrinje. Fižol mora biti tako v kosih,
 kot tudi pasiran, (tudi pasiran fižol pripravim na zalogo. Fižolovo mezgo pretlačim skozi pasirko in jo skladiščim v zamrzovalniku).
Sicer pa fižol (celo vrečko suhega fižola) čez noč namočim v loncu in naslednji dan skuham v največjem loncu. Nekaj ga pustim celega, drugega pretlačim skozi pasirko. Pospravim ga v zmrzovalnik, kjer čaka na zimske solate z rdečim radičem, fižolovo mineštro in joto. 

Tretja stvar: Krompir v kosih.  Solimo. Skuhamo. (cca pol ure)
 Krompir pretlačimo, vendar ne do pireja - fino je, da ostanejo sem pa tja še kakšni večji ali manjši kosi krompirja.

Pripravimo eno čebulo in 4 stroke česna.

V lonec kuhanega zelja dodamo pasiran fižol, cel fižol, pretlačen krompir, nekaj krompirjeve vode (kjer se je kuhal krompir). Premešamo in še malo pokuhamo (cca dobre pol ure). 
 Medtem ko se vse kuha, dodamo 2 stroka celega česna in 2 stroka narezanega česna.
 Na oljčnem olju prepražimo čebulo, dodamo žlico moke. Pripravimo ne preveč praženo zabelo.
 Začinimo z nekaj popra, kontroliramo slanost, ven poberem brinove jagode.

Moj Dragi pravi, da jota ni jota, če vanjo ne stopi "kralj živali (dokler ne proba leva)". Dodamo kuhano šunko ali kos pancete, reberc. (Klobase kuham posebej, panceto in šunko pa dodam ob koncu kuhanja in jo potem, ko je vse kuhano poberem ven, da nima preveč značilnega okusa po mesnem dodatku.

 Zraven jote nekateri jemo tudi sir, drugi meso, pri naši familiji nikoli zraven ne jemo kruha. 
Po novem so začeli v naši familiji po malem jesti joto tudi večji otroci. :) 
Sama jo lahko jem tri dni skupaj. Moj D. tudi.
Potem ko pojemo velik krožnik jote, se običajno posladkamo še s palačinkami, ki smo jih za to objavo že pojedli :)

4 komentarji:

  1. Njami! Naša različica je čisto, čisto identilča tvoji, razlikujeva se le v tem, da ne delam prežganja, pač pa čebulo skuham posebej z nekaj krompirja, zmiksam s paličnim in s tem zgostim :) Pa nihče ne stopi vanjo, ampak je res dobra, tudi brez tega :)

    OdgovoriIzbriši
  2. O, hvala za tale recept :-) Takoj ga bom posredovala svojemu šefu kuhinje. Kar povej svojemu Malemu, da pri nas ne znamo skuhati jote :-)

    OdgovoriIzbriši
  3. Super jota za zimske? dni:)......hihi

    OdgovoriIzbriši
  4. Zanimiva priprava - hvala za nasvete. Je nisem še kuhala ker "jedi na žlico" niso moje najljubše stvari in jih raje prepuščam drugim :)

    papa
    Jerneja

    OdgovoriIzbriši