"Ime rože blog" - (guglbrskanje 1 od 12)

Kot obljubljeno,  bom izbrala najbolj zanimivo guglbrskanje, ga objavila in tudi izpolnila. 
 Guglbrskanje v tem primeru pomeni iskalni niz preko katerega iskalci naletijo na moj blog. Ni nujno da točno "zadanejo",... so pa blizu. :)...

Najbrž neblogerji ne vedo, da imamo blogerji  možnost "v ozadju" svojega bloga videti veliko takšne in drugačne statistike, t.j. katere njegove objave so najbolj gledane, koliko je dnevnih obiskovalcev, od kod prihajajo, iz katerih blogov in bližnjic. Meni je najbolj zabavna statistika - "iskanje po ključnih besedah". Sama ji rečem guglbrskanje.
Včasih se prav nasmejim po kakšni poti iskalca gugl pripelje do mojega bloga.

Ne vem kaj je iskalec iskal pod naslovljeno omenjeno ključno besedo. Če sumim, da je iskal bodisi moj blog ali pa zelo znano knjigo bom ob tej priliki povedala, kako in zakaj sem si dala @ime.

Že res, da je moje ime tudi rožasto. Pa vendar nisem nikoli hotela, da me kličajo "tipično rožasto" in to tudi res nisem, niti mi ni bilo nikoli všeč, temveč prej zoprno. 
Ko sem bolj za hec kot zares odprla svoj blog, sem si svoje @ime določila bolj ali manj naključno, brez velikega razmišljanja. Malo je bila to asociacija na moje ime, še bolj pa je na to vplivala meni zelo draga in "top 10 knjiga"   - Ime rože, Umberto Eco. Spomnim se, da je bila ena od variant mojega blogerskega imena tudi Umbertina :), pa sem se še v istem trenutku premislila. Marsikdo bi namreč takoj pomislil na kakšno veliko fenico vsega italijanskega... nak, ... daleč od tega...

Knjigo "Ime rože" sem se najbolj zapomnila po napeti zgodbi, 

po prvih sto straneh,.. ki težijo in so ufa.... prebiti se je treba skozi,.. 

..najbolj sem se jo zapomnila po opisu ljubljenja meniha z deklico 

in mnogih razmišljanih o ljubezni. 

Fantastična knjiga, vrhunska, vredna branja.

 

»Ljubezen je nenehna misel melanholične narave, ki izbruhne zaradi premišljevanja in ponovnega premišljevanja o potezah, gibih ali navadah nasprotnega spola; ta misel sicer na začetku ni bolezen, a se spremeni v bolezen, ko zaradi nezadoščenosti postane obsesivna misel in posledica je, da bolniku nenehno trzajo trepalnice, dihanje postane nepravilno, zdaj je vesel, zdaj joka.« 

Januarska slika

Snežna ptica.  Januarska ptica. Nekje ste jo že dočakali. Videli od daleč ali od bolj blizu. Prinaša sneg in pravi zimski čas, belino, snežinke, ledene kristale in ledene sveče. 

Januarska slika in pogled skozi okno bi morala biti belo - modro - srebrna - bledo siva -  akvamarinasta.

 

Še to: Dobitnica zapestnice

je Klara, ki je zapisala tako lepo misel kar malo pozabljenega Marleya, ki bi ga morala spet kaj poslušat... in ker me bo res spominjala na letošnji januar:

"Hm - januarska misel... Ni samo januarska, ampak ker je trenutno veliko dežja: Some people feel the rain. Others just get wet. Bob Marley (v prostem prevodu: Nekateri ljudje (ob)čutijo dež, drugi pa so samo mokri.)."

Klara, prosim oglasi se mi na email. 

Po Soški poti

Januarski sprehod ali bolje mini pohod. Dobri dve uri hoje v nič kaj sprehajalnem tempu.
Sprehod v grupi "izkoristi dan". Lahko tudi sprehod številka "1. od 12",  kot sem se zaklela.
Na januarski dan, ki se je v temperaturah končno spravil vsaj v približno normalo. Po tem, ko je višje zasnežilo, v dolini pač ne. Nebo je bilo brez oblačka, niti belih sledi letal ni bilo na nebu, niti ptic, ...nobenih ptic. Burja je bila že ravno prav pomirjena, da sta bila v družbi s soncem najboljši par.

Soča je imela danes "deževno" barvo, t.j. njena barva, ki jo dobi po dežju, potem ko se glavnina vode izteče in se ozračje zbistri. Čeprav pravimo, da je soča zelenomodra lepotica se njene barve v letnih časih spreminjajo. Drugič vam jo pokažem spomladi, ko bo v njej dovolj snežnice.

Vem da sta šla danes na isti, a precej daljši pohod ob Soči moja mama in oče. Vem, da bo oče rekel, da ima tale objava kljub vsemu preveč fotografij. Ne morem jih manj izbrati,  žal mi je, ... moram vam jih pokazat veliko... Da vam ne bo "preveč"... da vam bo čimbolj prijetno, vam zraven ponudim tole muziko,

 da se boste počutili kot jaz na današnjem sprehodu,... da bo tako kot v meni tudi v vas  enako prijetno in bo  "Reka tekla v vas" (orig. "River Flows in You - Yiruma).  Uživajte!

 

 

Kuhamo v januarju - jota

Kot obljubljeno bomo danes skuhali eno tipično zimsko jed - joto. Ko je Mali sine ugotovil, da kuham (beri fotkam) za blogersko objavo mi je rekel - "ma mama, daj no,... eno joto znajo pa ja vsi skuhati". A res?
Pa povejte vaše različice, če je res tako.

V spletni enciklopediji piše: "Jóta je kraška in furlanska narodna samostojna jed oziroma enolončnica. Danes je v Furlaniji skoraj več ne poznajo, medtem ko se je udomačila na Goriškem in povsod po Primorski; splošno je znana kot tipična tržaška posebnost."

Joto lahko kuhamo na zalogo, že kakšen dan vnaprej, saj dobi najboljši okus šele dan potem. Lahko je sobotno kosilo, lahko je kosilo za več dni v tednu, lahko je pozno kosilo na dan nedelje, ko se vrnemo s smučanja, lahko je krepka malica ali večerja.


Za joto potrebujemo: en kozarec kislega zelja. Zelje varuje zdravje in če nam ne bi bilo tako "domače",  bi veljalo za pravo ekostično zdravilo, ki blagodejno vpliva na človekovo dušo, srce in telo. In to ni moja pogruntavščina. V eni strokovni debati so se pogovarjali o raznih morskih algah, alojah... in priznali, da bi kislo zelje lahko uvrstili v podobno grupo zdravilne prehrane.

Kozarec (ali vrečko) zelja posebej skuhamo v nekaj vode, dodamo lovorjev list in nekaj brinovih jagod (ki jih kasneje poberem ven in pustim le par - da jota nima preveč tipičnega - mogoče preveč grenkega okusa). Solimo. Kuhamo cca pol ure.

 Druga stvar, ki jo rabi jota je kuhan fižol. Jaz ga kuham že prej, običajno na zalogo in ga tako pospravljenega vzamem iz skrinje. Fižol mora biti tako v kosih,

 kot tudi pasiran, (tudi pasiran fižol pripravim na zalogo. Fižolovo mezgo pretlačim skozi pasirko in jo skladiščim v zamrzovalniku).

Sicer pa fižol (celo vrečko suhega fižola) čez noč namočim v loncu in naslednji dan skuham v največjem loncu. Nekaj ga pustim celega, drugega pretlačim skozi pasirko. Pospravim ga v zmrzovalnik, kjer čaka na zimske solate z rdečim radičem, fižolovo mineštro in joto. 

Tretja stvar: Krompir v kosih.  Solimo. Skuhamo. (cca pol ure)

 Krompir pretlačimo, vendar ne do pireja - fino je, da ostanejo sem pa tja še kakšni večji ali manjši kosi krompirja.

Pripravimo eno čebulo in 4 stroke česna.

V lonec kuhanega zelja dodamo pasiran fižol, cel fižol, pretlačen krompir, nekaj krompirjeve vode (kjer se je kuhal krompir). Premešamo in še malo pokuhamo (cca dobre pol ure). 

 Medtem ko se vse kuha, dodamo 2 stroka celega česna in 2 stroka narezanega česna.

 Na oljčnem olju prepražimo čebulo, dodamo žlico moke. Pripravimo ne preveč praženo zabelo.

 Začinimo z nekaj popra, kontroliramo slanost, ven poberem brinove jagode.

Moj Dragi pravi, da jota ni jota, če vanjo ne stopi "kralj živali (dokler ne proba leva)". Dodamo kuhano šunko ali kos pancete, reberc. (Klobase kuham posebej, panceto in šunko pa dodam ob koncu kuhanja in jo potem, ko je vse kuhano poberem ven, da nima preveč značilnega okusa po mesnem dodatku.

 Zraven jote nekateri jemo tudi sir, drugi meso, pri naši familiji nikoli zraven ne jemo kruha. 

Po novem so začeli v naši familiji po malem jesti joto tudi večji otroci. :) 

Sama jo lahko jem tri dni skupaj. Moj D. tudi.

Potem ko pojemo velik krožnik jote, se običajno posladkamo še s palačinkami, ki smo jih za to objavo že pojedli :)

Zapestnica iz ostankov filca

Hvala puncam iz Craftalnice za barvno inspiracijo. Taka zimska je. Topla, mehka, v zimskih barvah, kot da bi čakala, da si jo nadenem na prvi snežni dan :) ... kmalu... V resnici čaka ena zapestnica na eno od vas.  Pustite komentar in v njem eno vašo misel za januarski čas. Dobitnico okličem v nedeljski objavi.

Update: in dobitnica zapestnice je- klik.

Želva z zapestnico

Tale želva spada še k včerajšni objavi.  K naši včerajšni slavljenki. Zapestnico sva z Malim izdelovala iz ostankov filca prejšni teden, ko je bil bolan. Jap, želva si jo je nadela kar okrog vratu, kot ogrlico. Mogoče bi pa res lahko naredila iz ostankov filca še kakšno verižico zase?! Morda pa res.

Odločila pa sem  se že, da bom naredila želvi naredila mladičke in kroj  skopirala na recimo enih 70%.

(aha, še to: prosim vas, če upoštevate pravilo - This pattern and project are for home use only, not for resale. Samo za domačo rabo prosim, nič za biznis...)

19. januar 2014

Pravijo da je danes "svetovni dan snega" :)) ....zunaj lije kot iz škafa, kaže 10 stopinj in spet poplavlja domovino.

Danes bi praznovala 71 let Janis Joplin. Vedno sem rada poslušala tole njeno ploščo.

Danes svoj prvi rojstni dan praznuje najmlajša v naši familiji, moja mala nečakinja. Sešila sem ji torbico z malim zajčkom in rožicami in želvo z zapestnico, ki jo je naredil njen bratranček.
Ob šivanju vseh gumbkov, zajčkovega ušesa, navijanje razastega pompoma so me vse te punčkaste cartaste barve v teh deževnih sivih dneh spravile kar v dobro voljo.