4. 08. 13

o dopustu in sosedih na morju

Letošnji dopust je bil drugačen od običajnih. Ker sta imeli punci prav v tem času tabor, ki se mu seveda nista odpovedali, smo šli na morje sami trije. Ooo, je pasalo. Sine je bil priden, skoraj pokoren,... ubogal je brez komentarjev in jezikanja in užival v svoji igri ob vodi in v njej. Po tednu dni sta na morje prišli mlajša hči in njena sošolka, ki običajno ne hodi na morje. Prvič je bila na Hrvaškem in prvič se je vozila s trajektom.

Tudi letos smo dopust preživeli na Cresu, kjer nam je  kot vedno,  lepo.

Poleg celodnevnega poležavanja v senci, vročinskega vala  in vetra, ki je zbistril razglede daleč naokrog  in zadnje tri dni nenavadno ohladil morje, si bom letošnji dopust zapomnila tudi po sosedih iz našega balkona in sosedih s plaže.

Na balkonu desno, je bil fant, ki je bil na morju sam. Tudi sicer "sosed" - Zagrebčan-športen tip. Vsak večer je na svojem balkonu dvigoval uteži, delal trebušnjake, ob tem pa navijal tuc tuc glasbo, ki ga je še bolj borbala in hrabrila.  Iz zvočnikov se je mu je občasno oglasila mlada dama, ki ga je v angelškem jeziku še dodatno motivirala: "... in up and down, .. right, left,.." Ko je šlo hudo mimo je sledila tuc tuc varinata skladbe Forever young,.. ki jo je naglas pel in bil nad sabo ves navdušen. Ufa!
Na levem balkonu je dopustovala klapa treh starejših moških-naših, ki so bolj ali manj ves čas kartali. Začeli so že ob osmih zjutraj in metali remi karte. In tako resno so vse skupaj vzeli, da so se včasih kar  malo spričkali.
Nad našim balkonom je bil nekdo, ki je ves čas zjutraj ali zvečer vrtel glasbo Leondarda Cohena. Ob 8h zjutraj, tudi. Saj mi je stari gospod všeč, zelo! Ampak ob osmi uri, pa res ne paše.  
Na plaži je bila desno od nas nemška familija. Prijazni ljudje. Vsi so bili kar precej okrogli, hči pa je bila prava lepotica, prava morska nimfa, ki je Malemu iz vode nosila kazat razne morske živali.
Na levi strani sta bila ženska in pes. Pes je bil črno bele barve. Take sorte psa, ki navadno skačejo agility. In Baju (tako mu je bilo ime), je enkrat naredil prezentacijo svojega skoka. Ko so desni sosedi jedi sendviče je kuža zašibal po produ, da je kar ropotalo...potem pa skok, čez moje pročelje ležeče ovire na trebuhu, do sosedov, ki so skoraj zaploskali vsemu skupaj. Jaz pa tudi. Ženska, ki je vseh deset dni, s svojim psom prihajala na plažo in rezljala male lesene palice v nekakšne mini kipce, se mi je seveda hitela opravičevati. Nasmejali smo se vsi.
Sicer sem bila tudi sama na plaži pod svojo pisano marelo najbrž ena pojava, ki je kvačkala kuhinjske prijemalke in šivala mini heksagončke. No, ja,.. lotila sem se tudi "sudoka za zagrizene"... ni mi uspelo, res pa je, da nisem pretirano grizla... sem ga pustila, da ga doma konča mama. Navadno na morju berem. Tokrat sem prebrala le dve mini bukvici, ki gotovo ne spadata v sklop dopustniškega čtiva.

Ja, pri sosedih in s sosedi nam je bilo prav lepo in zabavno! 





















4 komentarji:

  1. Hehe, sem se prav nasmejala vašim "sosedom" :) Fotografije so pa čudovite.

    OdgovoriIzbriši
  2. Oooo, jaz bi tudi.. morje je tako vabeče...

    OdgovoriIzbriši
  3. krasno opisano, še lepši so mi hexagončki, tako lepi poletni modri... sva delali enako delo na morju :) samo moji so rožasto karirasti :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Opis in fotke so me dobesedno ponesle tja dol ...... Oh! :)

    OdgovoriIzbriši