Danes sem bolj ali manj cel dan na kavču. Z malim bolnikom. Včasih imam prav slabo vest, ko se otroku najbolj posvetim in ga cartam na vse pretega samo kadar je bolan. No, saj ni čisto tako, ampak ko je bolan je cartanje in moja pozornost njemu brezpogojna.
Mali je prosil, da mu zaprem televizijo in ne odprem niti radia. Rekel je naj bom tiho.
Bilo je čisto tiho, le moje pletilke so tiho zvončkljale. Na eni strani je spal Mali, na drugi strani je spal Čarlek. In jaz sem meditirala zdaj z enim, zdaj z drugim...
Oooo, poznam občutek. Nihče si ne želi otrokove bolezni, a je lepo in prijetno, da smo lahko z njimi, ko nas potrebujejo. Vse dobro malemu bolniku!
OdgovoriIzbriši