En čuden teden

bo kmalu za nami... Viroza nas je po tekočem traku položila v posteljo, oz. na kavč, ki smo si ga pravično razparcelirali. Danes sem svoj prostor odstopila Taveliki hčeri.
Saj je bil v tem tednu sem pa tja je bil tudi sonček, sicer pa en siv, turoben tudi žalosten teden. Žalosten zato, ker našega mačkona  Čarlija ni več. Povozil oz. usodno ga je zbil avto tako rekoč pred domačim pragom. Nimamo sreče z našimi mačkoni, ki kar zginejo ali pa jih povozi avto. Punci sta bili zelo žalostni, mene je vse skupaj ganilo do solz. Mali je na vprašanje, če pogreša kaj Čarlija rekel da "niti ne". Rad riše in v času našega žalovanja za muckom je on narisal tole slikico : "Čarli gre v nebesa". Prav ganilo me je, kako skoraj šestletnik doživlja izgubo hišnega prijateljčka. Skoraj  "navdušen" je bil, da bo Čarli sedaj srečal Vikija...