7. 05. 12

Po Parizu in v Asterixland

Pariz brez Eifflovega stolpa ne bi bil Pariz. Uravičeno glavna atrakcija mesta, ki jo je leta 1889 kot začasno popestritev mestne podobe ob svetovni razstavi postavil Gustave Eiffel.
Veličastna železna konstrukcija je tudi na otroke delovala uuauaauuu in tudi najmlajši je spoštljivo prehodil vse stopnice do druge eteže, kjer smo ugotovili, da do vrha ne bomo mogli z dvigalom. Vožnjo z dvigalom naj bi prekinili zaradi premočnega vetra. Tretja etaža je 276 metrov visoko, druga v višini 115 od koder smo imeli prav tako veličasten pogled na mesto. Do prve etaže smo naredili 360 stopnic, do druge še dodatnih 359 stopnic. Skupaj torej gor in dol skoraj 1500 stopnic.




Montmarte in Sacre-Coeur
Še en veličasten pogled na mesto, druga najviša točka v mestu, takoj za Eifflovim stolpom. V bistvu tudi druga atrakcija mesta, vsaj po številu fotografij najbrž. Čudovita bela cerkev z bizantinskim mozaikom Kristusa na obokanem stropu, kjer je prepovedano fotografiranje.
Sprehod po ulicah Montmarta, kjer je polno pouličnih slikarjev, ki služijo na račun turistov, ki jih je bilo tudi v tem še nesezonskem času ogromno. Med ploho smo se umaknili v trgovinice z umetniškimi podobami in suvenirji. Dali, Picasso, Van Gogh, Renoir, Manet, Degas, Modigliani so umetniki, ki so živeli na Montmartu. Pod hribom leži Pigalle, ki smo si ga ogledali skozi okna avtobusa. To je tista četrt, kjer so domovala plesišča in kabareti in kjer je tudi zelo znani Rdeči mlin na veter ali po francosko Moulin Rouge.





















 Z avtobusom smo se peljali mimo Slavoloka zmage- Arc de Triomphe, po Elizejskih poljanah in prišli do Place de la Concorde in velikanskega Louvra z znamenito stekleno piramido. Trg Concorde krasi 3200 let star egipčanski obelisk. To je bil včasih Trg revolucije, kjer je stala giljotina, ki je bila usodna tudi za Ludvika 14. in njegovo (habsburško)Antonietto. Ker je bilo na tem trgu ubitih preveč ljudi so v znamenje sprave trg preimenovali v Trg Concorde. Mali je polurno vožnjo na avtobusu prespal in si odpočil.
Louvra si nismo ogledali od znotraj, saj bi to bilo preveč naporno in nezanimivo otrokom. Na en drug deževni dan smo si že ogledali eno drugo galerijo umetnosti t.j. Center Pompidou, ki je bil otrokom super. Odštekan že takoj na začetku. Stavba je obrnjena od znotraj navzven, tako so vse inštalacije v barvnih ceveh, rdeča za elektriko, bela za zračenje in modra za vodo.
S tekočimi stopnicami smo se najprej povzpeli v najvišje nadstopje kjer smo čakali v vrsti cca pol ure. Kmalu smo izvedeli da čakamo v vrsti na oged razstave Matissa. Meni zelo ljubi slikar in presenečena sem bila, da sem po naključju naletela prav na to razstavo. Varnost je bila okrepljena, slikanje bog ne daj. Otrokom pa to ni bilo nič posebnega. "Slike kot slike, kaj je to kaj tazga", sem dobila nazaj.
Ko smo se preselili v moderne prostore slik, kipov, inštalacij in performansov pa sta mnogokrat rekli "ku dobro". Mali pa je tekmoval v tem kdo bo prvi našel prvi najbolj odbito sliko, kip ali kaj drugega. In tako smo dan lepo preživeli, kljub dežju in uresničitvi "plana B".
Les Invadlides - Stavba zgrajena za vojaške invalide je dal zgraditi (kdo drug kot) Ludvik 14. V enem od traktov je še danes bolnica (H- hospital). Največja znamenitost je Zlata kupola, pod katero je v kripti v sarkofagu pokopan kdo drug kot največji francoski vojščak vseh časov - Napoleon Bonaparte. Zdi se, da se je v Parizu, Versaillesu o katerem sem že pisala  , nekoč vse dogajalo v čast, slavo in užitek dveh glavnih akterjev: Ludvika 14. in Napoleona.
Ogledali smo si vojaški muzej, ki je bil za otroke dober izbor. Zanimivo in super je, da je vstop v galerije in muzeje za mlajše od 18 let brezplačen. Najmlajši si je takoj izbral svoj miniaturni viteški oklep, v katerega bi se lahko spravil tudi sam. Punci pa sta iskali klopce, kjer sta si ob videoprojekciji ogledali kakšno zgodovinsko predstavitev. Tamala hči, se je čudila dejstvu, koliko vojn je že bilo...Predstavljena je vsa zgodovina od najboljdolgo nazaj, križarskih vojn, kolonij, francoske revolucije, ... posebej sta 2 trakta, eden za prvo in drugi za drugo svetovno vojno. Zamudili smo se kar precej časa, čeprav smo se skozi muzej le sprehodili in tako so nam pred šesto zvečer pred nosom zaprli kripto Napoleona. Ker še ni sezona, turistov pa kar precej (v tem času je imel osrednji del Francije šolske počitnice) so vse znamenitosti zapirali relativno zgodaj, kljub temu, da je bil dan tja do devetih zvečer.
 Ta fotografija je nastala v vojaškem muzeju. To je kipec na enem od mnogih razstavljenih kanonov.
Notre dame - leži na otočku na Seni. Tu je tudi glavno vozlišče za Metro in RER železnico (St. Michele Notre Dame). Cerkev je dolga 130 metrov, z znamenitimi opornimi loki, ki pa jih nismo šli gledat. Teh se spomnim še iz Pariza, ki sem ga obiskala kot študentka. Tudi notranjosti si nismo ogledali, saj je bila kolona turistov velikanska.
Res me je presenetilo koliko turistov je bilo v tem času v Parizu. Kaj je šele v poletnih mesecih?! Vreme nam je bilo naklonjeno "tako tako",.. ne preveč dežja, bolj mraz in veter, več manjših ploh. Domačini so bili v večini oblečeni še prav zimsko, v bundah in šalih. No, sicer pa si ne predstavljam, da bi naleteli na vročino, saj bi bili v tem primeru gotovo še bolj utrujeni, žejni in potrebni več počitkov.
Na zahodu mesta je novejši poslovni del mesta in najbolj znana votla kocka Grand Arche v La Defense, zgrajen l. 1989. Velikansko, megalomansko, spet polno stopnic, naokrog pa veliko takih in drugačnih stolpnic.



Iz Versaillesa smo se vsak dan vozili v Pariz. Navozili smo se s primestnimi vlaki, metroji in tudi avtobusi. Punci sedaj vesta, kako je v velikem mestu, kakšno je "ogromnozansko mesto", kakor je na eno od poslanih kartic napisala Tamala hči. Otroke je čakala še jagodka na torti našega izleta v Pariz. Namesto Disneylanda smo izbrali Park Asterix, ki je tako originalno Francoski oz. Galicijski :)





Zabaviščni park se nahaja 20 minut vožnje naprej od Letališča CDG. Kar na letališču smo kupili karte za avtobus in vstopnice za zabaviščni park in se v prej kot dveh urah pripeljali iz Versaillesa v Asterixland. Obiskovalci so bili v glavnem domačini, turistov praktično nisem zaznala. In seveda so tukaj vlaki smrti, hudi in najbolj hudi, na katerega sta šli le pogumna najstica in tata. Pa konjički, vlakci za najmlajše in take srednje hude variante za mame :) Potekajo tudi različne animacije v Vasi, kjer živita  junak Asterix in Obelix in prijatelji. Ogledali smo si šow z delfini, ki je bil zelo zanimiv in vsi smo uživali. Zelo utrujeni smo se vrnili v naš dom in zadnji dan se nam ni dalo nikamor več, le še na krajši sprehod po ulicah Versaillesa.

še druge objave iz Pariza: V veliko mestoV Parizu z otroki,   home-exchange-letala-prtljaga-in-metro, Vrtovi Versaillesa,

Ni komentarjev:

Objavite komentar