home exchange, letala, prtljaga in metro

Kot sem obljubila,  je tu še zadnja objava o našem izletu v Francijo, V Pariz in Asterixland, ravno v času njihovih parlamentarnih volitev.

HOME EXCHANGE
Ste že slišali za izmenjavo domov ali bolje home exchange? Bi zamenjali svoje stanovanje ali hišo za drugi dom? Z nekom drugim,  drugje, v tujini, z  družino, ki je ne poznate?
Ko sem to vprašala prijatelje in znance, so me na začetku gledali nejeverno in čudno.In ko sem jih naprej vprašala, če bi radi šli na počitnice nekam, kjer bo vse kot doma; postlana ležišča, lonci in nekaj hrane v hladilniku in shrambi, topla voda, igrače za otroke, internet,.. in vse skupaj popolnoma zastonj,  jim je postalo zanimivo.
Slovenci smo pri svojih hišah in stanovanjih prav posebej zadržani, saj smo za razliko od drugih narodov močno navezani na svoj dom. A tudi nas,  ki nam je Exchange home zanimiv,  postaja vedno več, vsaj sodeč po vedno večji "slovenski ponudbi" na spletnih straneh, ki zbirajo člane, ki jih tovrsten način izmenjave počitnic zanima. "Home exchange", "Home to home", "Home for exchange", "1st home exchange", .. to je samo nekaj spletnih strani, ki združujejo svoje člane za izmenjave.
Izmenjava je lahko tudi nesimultana - neistočasna. Veliko članov ima namreč t.i. second home, vikend, apartma za goste ali prostore za sorodnike. Tudi v našem primeru bo tako. Mi smo šli v Pariz, k družini, ki je ni bilo doma. Šla je na počitnice k drugim prijateljem, s katerimi se je prav tako dogovorila za izmenjavo. Ker imam sama možnost nesimultane menjave smo se dogovorili, da pridejo k nam enkrat v prihodnje.
Za nas je bila to prva izkušnja. Zelo pozitivna. Najmlajši je bil popolnoma začaran v novih igračah, punce in tata so se igrali Cluedo in se "učili" francoskih besed. Sama sem prav posebej izbrano vsakič posegla po drugem lončeku za kavo in čaj. Vsi ti lončki so bili iz njihovih potovanj po svetu. In vsa njihova potovanja so bila menjave.

In kako je vse skupaj potekalo? Najprej sem se na eni od spletnih strani registrirala in objavila svojo ponudbo, skupaj s fotografijami in kratko predstavitvijo. Potem sem poslala povpraševanje članom, ki so me zanimali. Skozi filtre sem izbrala take, ki imajo več ležišč in kjer so dobrodošli otroci (children welcome). Nekateri so se opravičili, da niso zainteresirani za izmenjavo, nekateri, da se mogoče dogovorimo za naslednje leto. Kmalu sem naletela na družino, ki so se bili pripravljeni dogovarjat in že kmalu smo definirali možne termine. Sledila je njihova potrditev termina. To je bilo skoraj pol leta pred tem, saj je pomembno, da smo kupili poceni letalske vozovnice. Kakšen mesec pred odhodom je sledil ponovni kontakt, kjer smo se dogovorili za prevzem ključa. Po emailu sem dobila tudi vsa navodila v zvezi z "upravljanjem stanovanja", pa tudi vse ostale potrebne informacije glede prevozov, telefonsko zdravnika številka, na katerega se lahko obrnemo v primeru bolezni,.. idr.
Pri menjavah vse poteka na principu zaupanja. Vedno moraš imeti pred seboj obratni položaj, t.j. kako bi si sam želel, če bi bil na "drugi strani". Nad tovrstnimi počitnicami smo se zelo navdušili. Nobene negativne izkušnje, .. no, le ta, da nam je umrla njihova zlata ribica :(

LETALA IN PRTLJAGA

 Če želiš kupiti ugodno nizkocenovno vozovnico na letu v času prvomajskih počitnic je potrebno to storiti čimprej. Za plačilo potrebuješ kreditno kartico (Eurocard-Mastercard), z zadostnim kritjem in limitom, posebej če kupuješ vozovnice za več družinskih članov. Potrditev rezervacije prileti v tvoj email poštni predal, kjer te tudi obveščajo o morebitnih spremembah. Pred odhodom si vozovnico oz. "Boarding Pass" sprintaš iz prevoznikove spletne strani na kateri si se registriral že ob nakupu.

Posebna "znanost"pri nizkocenovnih firmah je prtljaga. Ta se loči na ročno in osebno prtljago. Ročna prtljaga je tista, ki gre s teboj na letalo tj. v kabino,  osebna prtljaga pa je tista ki gre v "klet" letala.

 Osebno prtljago moraš na nizkocenovnih dodatno kupiti. Lahko tehta do 20 kg (ali več, če ima skupina več kosov prtljage). V to prtljago lahko nabašeš takorekoč kar hočeš, tudi tekočine, ki so velika zagata pri ročni prtljagi.
Ročna prtljaga (cabin baggage) je v bistvu torbica, manjši nahrbnik.  Ker pa so mere, ki so določene za to prtljago kar velike, pri našem prevozniku so te mere 56x45x25 - so mnogi v kabino letala privlekli take mini, vitke kufrčke. Ampak, če teža ročne prtljage preseže 10 kg oz. če je izven mer in se ne da na lahkem način položiti v odprtino, ki je nameščena v prostoru pred varnostno kontrolo, lahko plačaš kazen v višini 40-50 EUR.
Druga pomembnost pri ročni prtljagi so tekočine. Te zaradi strogih varnostnih pravil ne smeš prenašati v ročni prtljagi. Poleg tega morajo biti tekočine (največ skupaj 1dl, se mi zdi) v ročni prtljagi zapakirane v najlonski t.i. zip-bag vrečki. Med tekočine se štejejo tudi kremice, šminke,..Pijačo, ki jo imaš pri sebi medtem ko čakaš v vrsti na kontrolo, je potrebno tako popiti do dna. Ko preideš varnostno kontrolo, pijačo spet kupiš v duty free coni ali na avtomatih. To pijačo brez problema lahko neseš na letalo, saj je varna :). Na nizkocenovnih letih ni postrežbe, ki bi bila vključena v ceno. Hrano in pijačo tako dodatno kupiš ali pa jo vzameš s seboj oz kupiš za varnostno kontrolo.
V izogib težavam s tekočinami smo sami kupili osebno prtljago in vanjo nabasali vse tekočine, vključno s sokovi in vodo, ki smo jo imeli na razpolago takoj po pristanku v Franciji. Tako nismo imeli skrbi in težav glede tekočin :). K sreči nam prtljage iz "kleti" letala tudi niso izgubili za kar(pri tej prtljagi) obstaja tveganje. Zato v to (taveliko) prtljago ni pametno pustiti pomembnih dokumentov, papirjev, zdravil, ipd.

Druga znanost pri letalih pa je varnost, ki je močno nadzorovana. To priča že omenjena posebnost glede vnosa tekočin. Pred varnostno kontrolo si je potrebno sleči vrhnja oblačila, v posebno plastično škatlo zložiti vse kovinske stvari. Če so kovinski čevlji ali imajo kake zakovice se je potrebno tudi sezuti. Vsa prtljaga, škatle s kovinskimi osebnimi stvarmi (ključi, pas, mobitel, fotoaparat,...), ročna prtljaga gre po tekočem traku skozi eno posebno škatlo. Na koncu tega traku varnostnik na ekranu opazuje kaj je v prtljagi. Potniki grejo skozi nekakšen okvir, pri tem se dvigne roke in varnostnik se te ogleda in potipa, če nisi še kaj bolj sumljiv. Pri tem naprava ne sme zapiskat, saj to pomeni, da imaš pri sebi kovnisko stvar. To moraš ponovno položiti v plastično škatlo in še enkrat iti skozi okvir, ki sedaj ne zapiska več. :) (Nam je zapiskalo dvakrat, enkrat zaradi tatevih ključev, drugič zaradi hčerinega pasu).
Zavarovanje za primer bolezni in obiska zdravnika, bolnišnice smo za vso družino uredili kar pri naši zavarovalnici, strošek pa je za vso družino nizek (12 EUR za vse nas). Uredili smo si tudi evropske zdravstvene kartice, ki veljajo leto dni in ne stanejo nič. Te se naroči kar preko spletnih stranih Zdravstvenega zavarovanja, sicer pa same prednosti te kartice ne poznam oz. se nisem posebej ukvarjala s tem. Dejstvo je, da se ti vsi stroški zdravstvene oskrbe, obiska pri zdravniku v tujini povrnejo le ob primeru, da imaš urejeno prvo omenjeno zdravstveno zavarovanje - Coris. Zavaruje se lahko tudi odpoved leta. To se lahko kot suplement doplača kar pri nakupu vozovnice. V primeru višje sile (bolezni, smrti v družini...) ti stroškov leta sama letalska družba ne povrne.

METROJI IN PRIMESTNI VLAKI V PARIZU
Da ima Pariz vzorno urejeno metro mrežo je že splošno znano. Njihova metro mreža je prava "turistična atrakcija", saj se prodajojo tudi spominki in majčke z mrežo prog.  Na spletni strani transilien piše vse o prevoznih povezavah v mestu in izven njega. Mreža je razdeljena na 5 con. V coni 1 in 2 je posebej razvejana mreža metroja, v ostalih mrežah pa primestni vlaki (RER). V coni 1 in 2 so RER vlaki povezani z glavnimi vozlišči metroja. Ker je Letališče CDG v coni 5, prav tako Versailles, kjer smo bivali in smo poleg tega imeli še izlet v Asterixland, kjer je prav tako potrebno najprej priti do postaje Letališča CDG v peti coni, smo kar za vso družino nabavili t.i. navigo vozovnico. Ta je stala cca 33+5 EUR kavcije. Kartici je potrebno pripeti tudi fotografijo in zapisati svoje ime. Velja od ponedeljka do nedelje in to za vse možne prevoze po Parizu (RER, metro, avtobusi). Deluje tako kot smučarska karta. Položiš na posebno mesto, naprava zapiska in vrteča vratca te spustijo skozi. Te vozovnice sem kupila tudi za mlajšo hčerko, ki bi ji sicer pripadala znižana otroška vozovnica. Navigo tedenska vozovnica te opcije nima, vendar je gledano na ostale varinate, ki zavzemajo krajše časovno obdobje npr. Pariz visite še vedno najcenejša. Na enem od vlakov smo imeli tudi inšpektorsko racijo, ki je pregledala vse potnike, če imamo ustrezno karto.

Vso logistiko voženj je naštudirala (na podlagi nekaj mojih inštrukcij) Tavelika hčerka. Najprej je potrebno ugotoviti ime postaje, ki je najbližje cilju, ki smo ga hoteli doseči. To smo našli v turističnem vodniku ali si to poiskali na internetu. Potem je potrebno ugotoviti številko in smer.  Pri RER postajah, kjer na isto progo pripelje več vlakov za različne smeri je potrebno biti bolj previden in si smer oz. ime vlaka prebrati na ekranu, ki visi na postajališču oz. na samem vlaku, ki pripelje.
Najbolje je imeti pri roki papir z zemljevidom vseh smeri in poti. Ti so na razpolago v TIC enotah ali na okencu RER oz. Metroja na glavnih stičiščih.

Zelo zanimiva je transillien navigacija, ki smo jo uporabili za naši najpomembnejši vlakovni poti t.j. iz Letališča CDG do Versaillesa in še bolj pomemben načrt poti v obratno smer. Letala se seveda bognedaj ni smelo zamuditi.  Vtipkaš začetno postajo in končno postajo (ali pa točen naziv Ulico..) in potem iščeš najbolj ugodne variante. Mi smo izbrali takšno z najmanj prestopanji in v uri in 40 minut prišli iz Versaillesa v peti coni skozi center, kjer smo prestopili na Notredame St. Michel v 1. coni in se potem peljali do Letališča, ki je spet v 5. coni. Na teh vlakih nam nikoli ni bilo dolgčas. Enkrat so na vlak prišli harmonikar in cigani in nam kakšno zaigrali. Teh pouličnih glasbenikov je bilo kar precej v labirintih podzemnih železnic. Ti so mi bili od nekdaj všeč.

S to objavo zaklepam svoje porčilo o Parizu. Ključka pa ne bom vrgla v Seno. Mogoče se tja še kdaj vrnem.