V veliko mesto

Veliki punci sta že nekaj časa sitnarili, da bi šli kdaj na dopust tudi kam bolj daleč. Pa sem jih vprašala kam bi pa oni dve šli - daleč? "Ja z letalom nekam", sta rekli.
"Kam pa? Na morje?"
" Ne," reče Tavelika, "nekam, kjer bi se vozila z metrojem, s podzemno železnico".
Aha, .. to mi je postalo zanimivo. Tudi sama sem v šoli že enkrat malo protestirala, zakaj ne bi naše otroke s podeželja peljali v "šolo v naravi" v mesto. Da bi se mogoče vozili s trolebusom in se mogoče z dvigalom povzpeli na vrh nebotičnika? (oh, kako se spomnim svojega osnovnošolskega izleta v Ljubljano, kjer smo se v Maximarketu do onemoglosti vozili s tekočimi stopnicami,...)   Razumem, da otroke z mesta pripeljejo v naš konec, bogu za hrbet, visoko nad dolino, kjer ne morejo zaspati, ker je preveč tiho...
Spomnila sem se svojega Pariza pred dvajsetimi leti, ko smo tja šli s kombijem, se v mestu popolnoma zgubili, brskali po tisti debeli Michelinovi bukvi zemljevidov, da smo našli stanovanje, ki ga je najel prijatelj. Kakih 20 nas je spalo na enih 30 ali 40 kvadratov. Spomnila sem se, kako smo se takrat tudi vozili z metrojem. Spomnila sem se kartončka s tistimi barvnimi progami, tako dobro in logično označeno, da se ne moreš izgubiti.

 In potem sem naletela na exchange home varianto (o tem v kakšni od naslednjih objav) in zelo hitro dobila pozitiven odziv. Najprej sem pomišljala ali naj vzamemo s sabo tudi najmlajšega - petletnika. Ko mi je naš gostitelj rekel, da naj le pride še Mali zraven, da se bo igral z igračami od njegovega petletnika,.. sem se hitro odločila in kupila letalske karte za vse nas.
Največja atrakcija je bila najprej seveda letalo. Leteti z letalom. Ni jih bilo strah, le majhna nestrpnost. Uživali so, ko so videli oblake in potem pokrajino in hribe spodaj.

Ko smo prispeli na letališče smo takoj presedli na primestni vlak, ki je skozi središče mesta vozil kot metro - skozi "podzemlje". Bila je kar velika gneča na prvem vlaku in tam je predvsem najmlajši doživel pravi "kulturni" šok. Temnopoltih ljudi v bistvu sploh še ni videl. Na vlaku pa smo se tako tiščali, da mu je črnka s plavo obleko do tal in zlatimi prstani in uhani molila svoje roke direktno pod nos. Najprej nisem vedela ali se mu samo spi ali mu je mogoče slabo?! Nepremično jo je gledal in se čudil. Potem sva se začela pogovarjati, da so to črnci, temnopolti ljudje, da niso umazani,.. Ampak zakaj imajo potem roke na eni strani bele ga je zanimalo... Eh jej, ne vem zakaj. Takšni so. Tudi to so ljudje, samo drugačne kože, rase, vere...

In na metrojih smo potem spoznavali še veliko drugih ljudi. Ločiti smo znali Kitajce od Japoncev, prisluhnili njihovim govoricam. Na začetku sem bila tudi sama presenečena nad številom temnopoltih ljudi, veliko je bilo tudi žensk, ki so imele rute čez glavo. Potem sem se kmalu navadila, tudi punci nista več stalno gledali te "drugačne" ljudi.
Ni mi žal, da smo na potovanje vzeli tudi najmlajšega. Velikokrat se mi je zdelo, da nas tujci še posebej zaradi njega na nek način rešpektirajo. Naredijo prostor za otroka, spustijo naprej, so bolj uvidevni, prijazni.
Ker pa smo šli v veliko mesto, med tuje ljudi, v gnečo, .. je seveda obstajala bojazen da se kdo ne izgubi. Že doma sem napisala tri listke "ICE- in case of emergany please call,....." in ga vsakemu dala v žep od hlač. Malega sta potem taveliki dve "prestrašili", da če se bo zgubil mora pokazati s palcem in mezincem telefonček in pokazati listek. Zdi se mi, da se je kar malo ustrašil, da tega ne bo "znal", zato mi je vedno na moj ukaz dal roko, ki je ni kar tako izpustil.
V bistvu je vse teklo tako kot je treba. Brez težav in zapletov. Najbolj sem se bala, da kdo ne zboli. Mali je bil zadnje tri dni pred odhodom pri noni in ni šel v vrtec, saj je spet razsajala neka trebušno diarejska viroza.
Punci sta dojeli, da je potovanje naporno, da velikokrat bolijo noge in da je še kako pomembna dobra obutev. Takšna za v hribe ali treking je najboljša. Potovanje je zelo drugačno od običajnih počitnic v Termah ali na morju, pa vseeno ima prav poseben čar, ki ga dojameš šele takrat ko se vrneš domov.
Velikansko mesto je seveda nanju delovalo na prav poseben način. Na eni strani navdušujoče po drugi strani šokantno, lahko rečem. "Nikoli ne bi živela tukaj, ne predstavljam si.", je rekla Tavelika. Seveda pa danes z veseljem kažeta fotografije vseh točk v Parizu, ki smo jih obiskali. Te še pokažem tudi tukaj.