Končno je prišlo poletje, še kako si ga zaslužimo. Nadiža se ogreva, še nekaj toplejših noči in dnevnih vročih temperatur pa bo reka polna kopalcev. Prihaja prvi vročinski val, dan se daljša in drvi proti svojemu rekordu. Čakam dopust, hrepenim po morju. Dan za dnem črtam dneve v službenem bloku. Samo še jutri ga prečrtam in mu zraven narišem sonce, morje in še :) zraven.
Najprej sem imela vaje v prešivanju ostankov direktno na medvlogo - nimam pojma kako bi to prevedla in razložila,... na yutubu lahko poiščete "quilt as you go",.. to mislim.
Kot medvlogo sem uporabila stare zdelane ikejine prevleke za stole. Ko sem jih oprala, so bile ravno prav stanjšane in koristne kot dobra trpežna medvloga.
Potem sem vadila vijuge s posebno quilting tačko. Tačka za prostoročno prešivanje se ji reče. Eh, ne gre mi še dobro, da bi kaj več rekla.
Zaključni rob sem najprej prišila strojno, na drugi strani /hrbtu pa ročno. To mi gre dobro od rok in ročno šivanje roba mi ni tečno in odveč.
Nastalo je nekaj podlog za vročo posodo, lahko so tudi prijemalke, lahko podstavki za rože.
 |
Do Tolmina je lilo kot iz škafa, padala je toča,...kot da ni vsega dežja že več kot preveč. V glasbeni šoli je bil po dolgem dolgem času ponovno koncert v dvorani glasbene šole - s poslušalci. Pred tem so bili razni vnaprej posneti spletni koncerti, kasneje po raznih kanalih na spletu.
Danes je bil tako prav poseben koncert in kako lepo je naneslo, da na koncertu sodeluje tudi naš fant. Ob prvi točki dua violinistk ob spremljavi klavirja, sem se spomnila na citat Mojce Mavec, ko je otvorila letošnje evrovizijsko tekmovanje. "Je to ta občutek,...gledalke in gledalci?" Čutila sem kar cmok v grlu, ko sem se v spominih vračala v čas mnogo nazaj. Želela sem se spomniti, kateri je bil moj zadnji koncert v živo in potem kateri morda najlepši in najbolj nepozaben. Po prvi točki je sledil velikanski aplavz, ko me je res prevzel poseben občutek, naježena koža,... ja, to je ta občutek.
Sledile so glasbe pianistov, flavte, ksilofona, pa ponovno violin. Vmes je naš fant zašpilal en solo na bateriji - (bobni), ki je med vrsto pesmi klasične glasbe popestril program. V dvorani so bili stoli rapotegnjeni v parih vzdolž cele dvorane, dva obiskovalca sta pripradala na enega učenca. Tako zelo smo ploskali! Zadnja violinostka je čudovito zaigrala skladbo, orosile so se mi oči, glas violine je bil popoln in čist. Melodija se mi je pela še celo pot domov. Takrat je že posijalo sonce, prikazalo se je modro nebo, vršaci gora so bili sveže zasneženi. Bilo je tako lepo, in glasbo sem poiskala na spletu in jo še vedno mrmram.
Hčera in njeni dve prijateljici so skakale od navdušenja, ker je zmagala prav ta pesem, na katero so stavile in celo glasovale zanjo, refren pa kar pele zraven, da sem nazadnje še sama ponavljala
Sono fuori di testa ma diverso da loro
E tu sei fuori di testa ma diversa da loro
Siamo fuori di testa ma diversi da loro
Siamo fuori di testa ma diversi da loro
No, prav je, da je zmagala Italija, mogoče najbolj paše temu noremu času (jaz sem navijala za Francijo, všeč mi je bila tudi Belgija). Naslov in refren italijanske pesmi še kako zaznamujeta človeštvo v tem času nepozabnih dveh let dvajset - enaindvajset. Pesem za odprtje lockdowna sveta.
Starejša hčera rada prevaja besedila in dala sem ji izziv, da naredi prevod zmagovalne pesmi. Pomagala si je z angleškim prevodom.
Naslov bi lahko bil Tihi in pridni ali morda v imperativu in jezno -
Zitti e Buoni - Utihni in bodi priden!
Ne vejo o čem govorim
Usrani ste, bratje, vsi od blata
Med prsti rumeni od čikov
Jaz hodim s čikom
Žal mi ja, ampak res verjamem
Da mi ta skok lahko uspe
Čeprav gre cesta navzgor
Zato zdaj treniram
In dober večer, dame in gospodje
Pridite igralci
Raje se primite za jajca (Eurovizija: Raje ne delajte več napak)
Raje zaprite usta in bodite tiho
Ljudje tu so čudni, kot prodajalci drog
Ven sem bil zaklenjen že preveč noči
Zdaj bom podiral vrata
Gledal gor kot plezalec
Zato mi oprosti, mama, da sem vedno zunaj
Sem nor, a drugačen od njih
In ti si nora, a drugačna od njih,
Mi smo nori, a drugačni od njih,
Mi smo nori, a drugačni od njih
Jaz
Napisal sem strani in strani
Videl sem sol in potem solze
Ti moški v avtu
Ne plezajo po brzicah
Napisano na nagrobniku
V moji hiši ni Boga
Ampak če najdeš smisel časa
Boš zrasel iz svoje pozabe
In noben veter ne more ustaviti
Naravne moči
S pravega vidika
Vetra lahko čutiš vznemirjenje
Z voščenimi krili na hrbtu
Bom dosegel to višino
Če bi me rad ustavil poskusi še enkrat
Poskusi mi odsekati glavo
Ker
Sem nor a drugačen od njih
In ti si nora a drugačna od njih
Mi smo nori, a drugačni od njih,
Mi smo nori, a drugačni od njih
Ljudje žal govorijo
Govorijo, ne vejo o čem
Pelji me nekam kjer lebdim
Tu mi zmanjkuje zraka
Ljudje žal govorijo
Govorijo, ne vejo o čem
Pelji me nekam kjer lebdim
Tu mi zmanjkuje zraka
Ljudje žal govorijo,
ne vejo o čem prekleto govorijo (ESC: Govorijo, ne vejo o čem)
Pelji me nekam kjer lebdim
Tu mi zmanjkuje zraka
Ampak jaz sem nor, a drugačen od njih
In ti si nora a drugačna od njih
Mi smo nori, a drugačni od njih,
Mi smo nori, a drugačni od njih
Mi smo drugačni od njih
Do dneva, ko bom res nepreklicno zadnjič zakurila peč. Že dvakrat sem jo očistila pepela, krog kartonov in drvi okrog nje, pa jo kmalu potem ponovno zakurila, da sem čez vikend lahko posušila vso žehto nogavic in kapucarjev.
Odštevam dneve do trenutka, ko me bo prijelo... in si bom rekla, da je prišel dan, ko lahko zamenjam garderobno omaro s poletnimi oblačili in vse zimske reči prestavim v gornji konec.
Čakam dan, ko bo dovolj toplo, da bova spala pri odprtem oknu. Najtoplejšo vrhnjo odejo sem resda umaknila, vendar posteljnina še ni sveže poletna. To se je običajno in zmeraj do sedaj zgodilo med prvomajskimi prazniki.
Že od dneva OF je vsa naša družina odštevala dneve do vikenda dneva zmage, ko sta starša slavila zlato poroko. Bil je tako čudovit sončen dan tistega zmagovitega vikenda. Zbrala se je cela družina, vsi vnuki in vnukinje in celo nekaj njihovih fantov in punc. Zadovoljni smo bili, da smo lahko naredili družinsko srečanje. In ja, čisto zares smo naredili družinsko domačo zakusko in slavje po protikoronskih pravilih PCT. Bili smo v vseh treh oblikah mogočih izjem. Na mizah so bile vazice z dišečimi svežimi šmarnicami in mama je dobila poročni šopek z belimi vrtnicami in šmarnicami, sličen tistemu kot osmega maja enainsedemset. Spekla sem potico, ki je bila zavita skoraj za oceno 4/5. Torte ne bom pozabila,… dala mi je vetra in vse je šlo nekaj narobe. Vmes, med pripravo kremastega nadeva, so me na vrat na nos klicali na cepljenje – če imam čas, da pridem v eni uri do Tolmina. Tako sem se na hitro cepila in do večera se je tudi torta nekako sestavila. Hčerka je poskrbela za zlat srček in na torti so gorele ognjevite rakete, ki smo jih najprej neuspešno prižigali na napačnem koncu, da sta se se mali nečakinji hudomušno smejali, najstnik pa rekel, da nimam pojma.
Samo še ena noč nas loči, ko bomo s hčero in njenima dvema prijateljicama že tradicionalno skupinsko gledala Evrovizijo. Na koncu bomo sestavile vsaka svojo stavno listo in postavile stavne nagrade. Nabaviti moram čips, ribice, tiste smoki medvedke in pivo. Všeč mi je v njihovi družbi, zraven me vzamejo, ker potem dobro in strastno skupinsko navijamo in opravljamo. Še to, zelo pomembno: letos moramo nekako časovno uskladiti televizijski in radijski signal, saj bo na radiu Evrovizijovodil Šalehar in to zna biti skoraj tako mogočno dobro kot Toplovod.
V maju mnogi odštevamo do dneva cepljenja. Odštevam dneve do druge doze, tudi do dneva dneva mladosti, ko vremenarji obljubljajo, da se bo vreme končno ustalilo.
Odštevam dneve, ko bodo zacvetele prve vrtnice na vrtu.
Koliko dni še manjka do prvega poštenega piknika na vrtu?
Odštevam dneve do tapravega poletja. Takoj v juniju začnem šteti in odštevati – do dopusta, do morja, do prvega vročinskega vala.
iz sskj - intermezzo - tudi "doba, navadno krajša, za katero je značilno drugačno stanje, kot je bilo prej ali kasneje"
Ugotovljeno je bilo (na to me je opomnil sine, ko je pred kratkim prelistoval zadnje zapise na blogu), "da sem izgubila nit..., da samo še pohajam okrog in po hribih." Res nisem že dolgo objavila zapisa o ročnih delih,... da bi se vrnila k svojim nitim. Ampak v resnici so te vedno povsod okrog mene,...na kavču so to volne in preje, v šivalni sobi, pa je cvirnov povsod na pretek.
Iz telefona sem pobrala nekaj fotografij minulega časa. Zadnje čase pospravljam škatle z ostanki in poskusno izdelujem nove patchwork bloke. Ti so čisti tehnični poskusi in ne vem, če bo nastalo kaj resnega iz njih. Barvno jih moram še uskladiti in nabrati dovolj primernih ostankov. S temi delam tudi manjše bloke, na katerih bom vadila prešivanje, sicer pa bodo izdelki lahko postali podstavki za rože ali vroče posode, lahko prijemalke. Vadila sem dva bloka, ki sem pozabila kako se jima reče - ja, točno - na nemško mesto se moram spomniti - Dresden plate. Poskusno sem sešila dve blazini za stola. Na enem še posebno rada spita oba naša dva - mačka in mačkon. Sprašujem se, zakaj jima ni všeč blazina v črnem.
Za male klopke voln sem iz hlačnice kavbojk sešila košarico. Iznajdljiva in hitra ideja. Priporočam še komu, da na tak načih reciklira odvčene reči.
Na kavču štrikam ali kvačkam. Prijemalke imam stalno na zalogi - za darilca tik pred zdajci - fino se podajo k zavojčku kave. Za šivanje torb še pride čas, ena s silhueto psa je nastala za pasjeljubca in je hitro sešita namesto papirnate darilne vrečke.
