Spomin na rojstvo dneva

September je tu, dnevi so že nekaj dni nenavadno hladni. Nepreklicno stopamo v nov čas, ko poletje jemlje dokončno slovo in za njim ostajajo le še spomini. Najtoplejši letni čas je minil nenavadno hitro. Mnogo spominov nisem beležila, pa bi jih bilo lepo zaznamovati in pomniti.
Eden takšnih je bilo tudi rojstvo jutra na Matajurju. Doma, v rodni dolini je bila na dopustu sestrična iz Avstrije. Kar že tradicionalno sva tudi tokrat krenili na Matajur iz italijanske strani in tam dočakali rojstvo novega jutra, ko sonce pokuka izza gora.

Sonce je vstalo kmalu enkrat po šesti uri. Tako zelo čaroben trenutek prve minute dneva.  Na vrhu sva popili zdravico in kavo in jafa kekse ter vso pot na veliko klepetali.

Danes obračamo koledar v novo šolsko leto.  Sestrična ima ravno danes rojstni dan, na datum, ki ga ni moč pozabiti in zamuditi. Danes, prvega septembra je tako še kako pravi spomin na rojstvo jutra v hribih, skupaj z lepimi željami slavljenki. 

 

 

 

Preko Mure

Spomin  na podaljšan vikend dopust na  drugem koncu Slovenije, na njenem skrajnem vzhodu. Razumevanje in orientacija mi sedaj ne bo več povzročala težav,- ko prečiš Muro prideš v Prekmurje.  Prekmurje je pokrajina na desnem bregu reke, točno omejena z reko, ki domovino preseka po njenem skrajnem koncu.  

Mi smo se namenili še bolj na odmaknjen konec sveta kot pravijo domačini, na severo vzhod in skoraj do meje, na Goričko. To je tam kjer ima naša slovenska kokoška svojo rdečo krono, je rekel moj dragi. Preživeli smo lep podaljšan konec tedna, prijeten in miren dopust je bil to. Ker so bile vse namestitve polno zasedene, smo na kmetiji preživeli le dve noči. Smo  pa zato dan en dan preživeli še v Mariborju, kjer smo nočitev na turistične bone koristili kar v mladinskem hostlu. Maribor je lepo mesto ob veliki reki in pijača na Lentu, ob pogledu na staro trto je bila posebej dobra.

Pokrajina in ljudje Prekmurja so me prevzeli, še kdaj se vrnemo v te konce.  Mir na kmetiji in vseh dvajset mačk naokrog nas je kot navdušene mačjeljubce seveda navdušilo.   "Kamor pogledaš vidiš mačko",  je bil srečen moj sin, ki mu ni žal, da se nama je pridružil -  pogoj za to  je bil le -  da bo to -  ta pravi odmor. Po desetdnevnem skavtskem taboru mu je njegov odmor na dopustu s starši še kako dobro del. Mačkam je podeljeval imena, jaz pa sem določala, katerim ime paše  in katerim ne. Na kmetiji so bile tudi alpake,  malo smešne živali s čudovito rjavimi očmi.  Mirno se pasejo na travnikih in radovednost jih pripelje včasih čisto do ograde ob bazenu, kjer uživamo v večernem plavanju. Kasneje se preselijo na večji del travnika in stegujejo svoje vratove, da pokažejo svoje obličje, da so to one in ne morda kaj drugega podobno ovcam in kozam. Te tačas že spijo zaprte v svojih stajah na vrhu griča ob robu kmetije. Osel in poni sta stalno skupaj, vedno se nekaj preganjata in tečeta v galopu,  velika nerazdružljiva prijatelja sta. 

S kolesom se zapeljemo mimo polj sončnic do bližnjega Hodoškega jezera, ko naredimo cel krog okrog njega. Ustavim se ob jezeru, ko v jezero skoči velika žival, ki me prestraši. Vidra ali bober, ne vem, kaj bi to bilo. Drevesa ob jezeru so pošte obgrizena, kot v kakšni risanki. Lokvanji na jezeru me očarajo. Čudovite rože so to in kar naprej jih slikam. 

Domačini nas povabijo na lokalno žurko v bližnjo vas - praznik žetve. Ogledam si razstavo o rokodelskih mojstrovalcih, lončarjih, čevljarjih, o tem kako se izdeluje bučno olje.  Podkrepimo se s porcijo "pečenog vola" z zeljnato solato obeljeno -  kakopak drugače kot z  bučnim oljem. Živa muzika in ples vsem obiskovalcem po dveh letih še kako dobro dene. 

Prekmurje je turistično najbolj poznano po termah. Obiščemo terme Tivat, kjer preživimo prijetno relax jakuzzi popoldne. Nevihta nas prežene v notranje prostore bazenov. 

Na končni izlet gremo do Tropskega vrta, kjer v Prekmurju gojijo orhideje. Zanimiv svet s pogledom na zeleno bohajoče  rastlinje tropskega sveta. Uspešno realizirana ideja gojenja orhidej v toplih rastlinjakih panonskega sveta je poznana daleč naokrog.

Sicer  kratek dopust sem zabeležila z množico fotografij.

Plezalka

Poletje neumorno zadaja udarce, pleza po strmi steni in kar malo izpod obrvi  opazujemo, da se ne bo zaplezalo in nam ne bo prizaneslo s hujšo obliko vremenskega neurja. V naslednjih dneh doživljamo še en vročinski val tega poletja  in dosežen vrh stene poletnega časa.

Najboljša plezalka na svetu se ne zapleza kar tako. Pri njej vse ostaja lahkotno in na pogled zelo enostavno. Janja Garnbret je naši državi tako prinesla še zadnjo, peto olimpijsko medaljo,  najbolj žlahtnega sijaja. Pomnili bomo njene solze sreče in našega cmoka v grlu.

Pomnili bomo tudi vse solze žalosti, ko smo sredi belega dne trepetali ob zadnjih koših košarke in ja, zapomnili si bomo tiste dolge vitke roke francoskega branilca, ki je odbil Prepelićev koš -  čira čara v tablo in daleč od koša stran, da smo komaj verjeli in dojeli. Skupaj  z razočaranimi košarkaši smo se počutili nemočni in zaplezani nekje na pol poti.

 

Še zadnji spomin na nenavadne olimpijske igre, ki sodi v sklop zadnje objave,... da bo dokumentacija časa in športnih dosežkov dokončna in popolna. 

 

Zajem zaslona - Janja Garnbret na olimpijskih igrah v Tokiu

 

Najbolj nasmejane in srečne oči

Olimpijada na Japonskem: Tokio 2020 je napisano na vseh panojih naokrog, na trakcu na medaljah in gravuri medalje. Posebna, zgodovinska olimpijada, se odvija v letu 2021, koronskem drugem letu,...za vedno jo bomo pomnili. Tekmovalci in zmagovalci z maskami gor in dol,.. na odru lahko malo dol, potem spet gor. Gledalci zremo v njihove oči, direktno vanje.

Oči zmagovalcev. 

Primož Roglič - zlata, 

Benjamin Savšek -zlata, 

Tina Trstenjak - srebrna, 

Tadej Pogačar - bronasta.

 

Danes je bilo še posebej ganljivo v kolesarskem kronometru. Njegovo življensko zgodbo je na enem od blogov Jaša Lorenčič lepo opisal v članku -  Vožnja na večnost in na koncu dodal "odrgnjeno meso, nikdar srce." 

Navijamo še naprej! Za vse iskrice sreče in veselja  v očeh naših zmagovalcev. Veselimo se z njimi.

(fotografije - zajema zaslona)

 

To je naša voda!

Včeraj sem bila drugič letos v Nadiži. Sprehodila sem se naprej od glavnega kopališča, do drugih lepih bazenov, ki so letos spremenili lokacijo, postali večji, lepo globoki za plavat. Voda je topla in ima skoraj 23 stopinj.  Lep miren prostor se nahaja pod vasjo, kjer se je rodil moj oče. Prostor ob reki,  si  potihem in vedno bolj na glas lastijo samo lokalni prebivalci dveh bližnjih vasi. Že 6 kilometrov oddaljeni Kobarici, smo nezaželjeni, odveč,..." ta Nadiža tu, ni vaša,...". Ko sem prišla do bazena sem okrog mene poslušala opazke najbolj nestrpnih, ki so se hiteli pogovarjat, da bodo vse nagnali, da bodo postavili rampo, če ne bo drugega... 

 

Kar jezna sem postala. Takoj sem pomislila na najbolj aktualno temo in pomembno aktivacijo v naslednjih dneh:  

...da nam ob morju, ob rekah in jezerih ne postavijo kontejnerjev, mobilnih hišk,... da bogataši ne pozidajo vil in restavracij ob neposredni bližini voda,  da ne bo tako kot ob avstrijskih jezerih, ko ne moreš do vode in ima vsaka parcela svoj pomol iz katerega skačejo in konec koncev tudi zato, da si ne bodo lokalci izmišljevali, da je reka bolj njihova kot moja,.... tako kot na koncu tega videospota :)

V nedeljo je potrebno oddati glas za vodo, glas PROTI zakonu!

To je naša voda!

 

 

 

V Dalmaciji

Dopust v dvoje postaja najina realnost, tudi najstnik noče več z nama na morje, zato sva se odločila da kreneva še pred koncem šole. To je bilo sicer najhujše izpitno obdobje obeh študentk, pri čemer jima pa tudi ne moreva kaj dosti pomagati, kot držati pesti, pošiljati pozitivno energijo in misliti nanju.

Ko sva načrtovala dopust v Dalmaciji, sva računala na dobrih petindvajset stopinj, kakšen pohod na bližnji hrib, izlet po celini, sem pa tja kakšno kopanje. Obrnilo se je drugače in tako sva letošnji zgodnji junijski dopust v pretežni meri preživela v vročinskem valu številka ena tega poletja. V bistvu je bil to dopust z veliko začetnico. Vreme sončno in vroče, morje toplo, turistov tako rekoč ni bilo - le nekaj Poljakov, Čehov in nekaj čudno govorečih -  za te se je izkazalo da so iz baltskih držav tam zgoraj.

Dopust v apartmaju v bližini Splita sva imela v dobrem še od izmenjave pred dvema letoma, ko sem pri nas doma gostila starejši par iz Nizozemske. Prikupno stanovanje čisto blizu morja, med mnogimi domačini, kafiči in restavracijami vzdolž morja.

V prvih dneh dopusta, ko je bilo vreme še zračno in sprejemljivo za izlete,  sva šla na Brač in se na praznem Zlatem ratu sprehodila gor in dol po pesku,  ter se vrgla v turkizno morje. Ker imava rada  skrite kotičke na morju, take bolj divje sorte sva se pod strmo vasico naprej od Bola spustila strmo navzdol do morja. Prav tam, skoraj na koncu sveta sva na parkirišču v vasici videla tri avtomobile s slovenskimi tablicami, sicer pa celih deset dni nisva slišala slovensko govorečih.

Pomnila bom skrito malo plaže tam spodaj, ko so veje borovca segale skoraj do vode, ki je dišalo v vetru in v malih valovčkih pljuskalo v prod.

 

Trogir, Split in Solin so kraji, katerih glavne znamenitosti spadajo v Unescovo kulturno dediščino. Ozke ulice, Deoklecijanova palača in park z najstarejšimi ostalinami v Solinu so pustile pečat in spomin. Ne bom pozabila vsega belega kamna, malih trgovinic in barov, ki so že zgodaj dopoldan ponujali zajtrke in čakali na obiskovalce. Turističnega vrveža ni bilo. Naredila sva krajši izlet do Primoštena, ki se je od daleč lesketal in bohotil v svoji lepoti na svojem otočku, zraven peščene plaže z marelami.  In ja, da ne pozabim - za vedno si bom zapomnila, da je Hajduk doma iz Splita, napisi v modro rdečem so bili vsepovsod.

Na otoku Čiovo, ki je pri Trogirju povezan z mostom sva našla svoj kotiček pri morju za celodnevno poležavanje ob prodnati plaži, v senci pod borovci. Ob morju vedno tako prijetno pihlja, da je tudi vročina, ki je krepko presegala trideset stopinj znosna, morje je postajalo vedno bolj toplo. Prebrala sem dve knjigi,  kvačkala kuhinjske prijemalke in baby mokasine. Dve prijemalki sem v zameno za razbit krožnik pustila v apartmaju. Pogrešala sem  jih, ko sem morala ocediti makarone, ki sem jih pripravila z odlično svežo paradižnikovo omako. Vsak drugi dan sem obiskala tržnico in pri najsterejši gospe na tržnici nakupila paradajzov, paprike, kumar, čebule, mladega krompirja, marelic. Dragi je enkrat spekel ribe, ki sva jih dnevno svežih nakupila v ribarnici, parkrat sva šla tudi na večerj na terese restavracij ob morju. Cene so bile primerljive našim ali mogoče celo nižje. 

 

Za zadnji dan dopusta sva se s turistično ladjico odpeljala na celodnevni izlet, na tri otoke, eden izmed njih je bila tudi Šolta. Plavali smo v modrih zalivih otokov. Vino, voda in rakija je bila v ceni vključena all inclusive, neomejeno, kolikor gre. Za kosilo smo dobili ribo ali meso na žaru. Ker se nam je edini hudo starejši Američan na eni od postaj malo izgubil, smo ribo na koncu pojedli kar med vožnjo. Žurka na ladjici je bila do popoldneva popolna, Poljaki so držali družbo, ko smo na koncu vsi še zadnjič kar iz ladjice poskakali v morje.  Večina od nas žensk smo opazovale Švicarko iz Hercegovine in mladega mornarja na ladjici, ki sta se s pogledi zaljubljala, se vedno več pogovarjala in si bila vidno naklonjena. Bilo je skoraj tako, kot bi gledala nadeljevanko, serijo iz poletnih dni, dogajalo se je že od zgodnjega jutra, ko smo ob devetih zapustili Trogir. Z eno Romunko sva se na koncu, ob slovesu in pozdravu spogledali, si pomežiknili in prikimali: uspelo je, Hercegovka, ki je bila na ladjici sama  in mornar sta si izmenjala telefonski številk. Z barke je punca v rumeni široki oblekci stopila zadnja. Fant ji je ponudil roko in jo poljubil.  Rada bi videla nadeljevanje poletne zgodbe,.. ta  film še naprej,… naprej v letošnje poletje, ki stopa strumno, v zanosu naprej.