Na zmagovalnem odru današnjega dne

kar tak malo praznični vikend je za nami

Ker Primorci danes praznujemo!
Praznujemo tudi s športniki. Primož Roglič in Tadej Pogačar sta zmagala Vuelto, bravo! In odbojkarji so na dobri poti do zmage v Stožicah, kjer se odvija Evropsko prvenstvo v tem športu.

Praznuje tudi letni čas. Visoko dviga zasluženi pokal nad svojo obličje in poje svojo poletno himno, častno, brez solz v očeh. Kako lep sončen in topel vikend je za nami!

Tokrat sva ga kar sama preživela na morju. Tam, kjer sicer ne bi nikoli želela preživljati kakšen glavni dopust. A tako lep podaljšan vikend bi še kako rada ponovila prav tam. Mogoče še za kakšen kolesarski izlet brez enega klanca. Brez napora, nič kaj preveč zares športno, sama uživancija.  Sprehodi ob dolgih peščenih plažah po mokri mivki (ker po suhi se ne da hoditi),  pa tako ali tako spominjajo na filmske zgodbe  :)
Še kaj napišem. Za spomin na ta poslednji poletni vikend v sredini septembra. 

žlahtenje barv

Danes sem opazovala spreminjajoče barve slivove marmelade. Kako so se modro vijoličaste slive spreminjale v vedno bolj rdečkaste barve in kako se je sredina vedno bolj žlahtno zlatila. Barve so postajale vedno bolj jesenske. V njenih odtenkih. Takšen pridih in barvitost imajo tudi vse ostale vrste marmelad, ki sem jih letos kuhala. Ribezova,  breskova, hruškova, slivova. Sijoče rdeča, energijsko oranžna, zlato rumena, žametno rdeča. 
Pomislila sem na jesen, ki vstopa v naše domove, ko smo ji priprli balkonska vrata saj je zunaj trinajst stopinj. Všeč mi je, da je prišla. Stopa v svojih barvah in žlahti naše trenutke v sladkobno lenobnost drugega časa.

Prvoseptemberski spomin na avgustovsko morje

Poslovili smo se od poletja. Dovolj je bilo. Lepo je bilo.
Spomini ostajajo. Listam med fotografijami iz telefona. Zagledam njene nogavice v teniskah, ko je bilo že ob desetih zjutraj tik pod trideset stopinj in se je nona oh in sploh na veliko zgražala, da zakaj ima telovadne copate in dolgo flanelasto srajco sredi najbolj vročega poletja.
Spomnim se popolno mirnega in toplega morja na Cresu. Še nikoli ni bilo morje na Cresu tako zelo toplo. Spomnim se ribiške fešte in odličnih rib za katere smo pokorno in mirno čakali v dolgi vrsti. V začetku avgusta smo se skupinice staršev, mladih parčkov in pubertetniške mladine na našem otoku izmenjevale na vsake tri do štiri dni.
Z mamo sva  hčero s prijateljico peljali do mesta Cres,  na katamaran do Reke. Tamala je dala navodilo, da lahko spijeva kavo na pomolu, da se lahko tudi sprehodiva tak okrog in počakava katamaran,...če že morava,.. da se pa morava delat in sprenevedat, da se med sabo ne poznamo,.. da smo tam vsak zase, posebej :)
Potem ko sem jo od daleč še poslikala in me je zagledala,  se je postavila v svojo pozo, glavo v luft iz nje pa zaveje tisti globoko frekfenčni zvok iz dna duše... "ma mamaaaaa, ne, no..." :)

Njeno značilno udrihanje, ko sklene glavo v zrak, na pol zatuli in zajoče,  se je zgodil tudi včeraj, na zadnji počitniški dan,  ko se ji res še ni ljubilo v šolo, v Ljubljano,... ko je začela na veliko razlagat in pojokavat, da se je ravno lepo navadila biti doma, ko je bil ves life tako miren in lep...

Poletna torba

Torbo sem sešila in fotografirala že v začetku poletja. Lepo se nosi in čeprav je pisana, v rožah, se lepo nosi. Pravzaprav je model enak kot je  pomladna v lanenem platnu ali tista prva, ki paše k sivemu zimskem plašču. Enaka je zato, ker je primernih dimenzij, da gre vanjo A4 format, manjši laptop, flaša vode, po potrebi velika in mala toaletka, po novem tudi očala, ki so vedno pospravljena v enem od notranjih žepov na elastiko. Znotraj je še en dodaten žep na zadrgo za skrivne reči, usb ključe in podobne pomembnosti. Torba je podložena, ojačana in sama od sebe stoji.
Rada imam dovolj velike prostorne torbe, na eni strani z velikim žepom, na drugi strani z žepom na zadrgo za telefon in druge nujno potrebne reči, ki morajo biti blizu, pri roki.

Na Krnu v avgustu, prvič zanj

Vsako leto mu obljubljam, da bova šla na Krn.
Na najvišjo goro doline, katere vrh lahko vidi skozi okno svoje sobe.
Letos se je izšlo.
Prvič zanj, pa ima že dvanajst let.
Visoko nad oblaki. Ob postanku klepetamo, da je podobno najbrž v nebesih.
2245 nad morjem. Ker se pritiče vedeti, poznati našo goro. 
In prav zato mu pritiče tudi pravi planinski krst. Kot enkrat moj, v mojih začetniških planinskih časih.

poletne sieste

Veliko je letošnjih poletnih siest. Počitkov zgodaj popoldan. 
Kmalu po kosilu. 
Pritičejo. 
Brez slabe vesti. 
 

Z ladjo proti vetru v avgust

Iščem glasbo za prvi avgustovski dan.
Takšno, da paše.
Danes. Ta trenutek.
Ko se poletje preveva v drugi del.
Med pesmimi izbiram,... tiste z ladjami,
ker je poletje - morje,
ker so na morju ladje,
ker so ob ladjah valovi,...
in ker se v avgustu še bolj obračamo proti soncu
tudi ob večerih, ki sonce jemljejo.
Vedno bolj
v vse nadaljne avgustovske dni.
"...ni več dvoma, ni strahu,..."
Ker danes ne more biti konec poletja.
Prvega avgusta smo. 
Plujemo med valovi, v sanjah, v pesmi.

Lamai - Proti vetru