Sprehod na tretjo advento nedeljo - Slap Kozjak

Danes sva z Malim šla po najbolj obljudeni sprehajalni poti tod okrog - do slapa Kozjak.  V tem (izvensezonskem) času je bilo na poti le ducat domačinov in nekaj sprehajalcev iz bližnje Benečije.
Mir in tišino v zraku ter v meni je motril moj sin, pokrit v rdeči tatkovi kapi, stari štirideset let, ki mu je med mnogimi drugimi najbolj všeč,... ker je "najbolj v njegovi najljubši barvi". :) Neprestano je čebljal in razlagal bolj ali manj tehnične reči,..t.j. kdaj se palica zlomi in kdaj in zakaj ne,... :o :)

Ko sva vstopila v "dvorano slapu" je utihnil in se odprtih ust čudil. Pravi, da je bil prvič prav znotraj "dvorane" in da mu je všeč. Oba sva ostala še nekaj časa tiho, posvečeno.
Ugotovila sva, da manjkajo ledene sveče, s katerimi sem Malega zvabila, da se odpravi z mano na spehod. Dragi je bil namreč dežuren šofer skavtinj, ki imajo v adventnem času še posebej veliko dela.
Nobene ledene sveče ni bilo. Niti ene. Nisem se mu nalašč zlagala... res sem mislila, da bova našla in videla vsaj kakšno. 
Ko bo prišla prava zima, s snegom,...tako kot je treba, ko bo še bolj mraz in bodo ledene sveče greva do dvorane slapa Kozjak ponovno. Gotovo bi ga takrat lahko prepričala, da dvorana slapu ponoči postane Dvorana čarobnih, čudovitih, čudežnih bitij...in gotovo se bo čudil še bolj odprtih ust...