Po še enem sprehodu v mestu, tokrat mimo tržnice, kjer otrokom nakupiva zašelene usnjene pasove in denarnice (tržnica se namreč šibi od vseh stojnic ogromnih količin vsemogočih usnjenih izdelkov), se preko mosta Ponte Vecchio, mimo palace Pitti sprehodiva do vrtov Boboli, ki se dvigajo nad mestom. Dan se preveša v zgodnje popoldne. Posedava v senci, celo na kratko zadremava na eni od klopc v parku. S sabo imava sendvič, kavo v termusu, pijačo, slaščice iz tržnice, nobene krize ni, da bi iskala trgovine, kafeterije. Nenavadno mirno je, ljudi ni veliko. Ptiči preščijo po drevesih in goščavju, sonce je zelo močno, nenavadno moč daje od sebe. Razmišljam o tem, kam to indijansko poletje zavija, v katere nove ekstremne vremenske katastrofe, ki bodo sledile v kompenzacijo temu kar doživljamo danes.
V parku gojijo mnogo vrtnic posebnih vrst, vsemogočih sort citrusov, pomaranč,... jasmini so še vedno dišali. Vrt so seveda zgradili Medičejci, ga oblikovali v svojem italijanskem slogu, ki je postal model za mnoge druge evropske vrtove. Bližnje palače Pitti, ki je neposredno povezan z vrtom in hrani mnoga umetniška dela in v kateri so na ogled bivalni prostori velike familije si nisva ogledala. Sonce in toplota je bila preveč vabljiva, da je ne bi izkoriščala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar