Po cesti S222 do Siene - dopust v septembru (4)

Od Firenc do Siene je okrog petdeset pravljičnih kilometrov. Ni lepše poti do Siene, kot je cesta S222- Chiantigiana.  Strma, valovito gričevnata pokrajina,  z mnogimi oljčnimi nasadi, z gradovi z obzidij in živahnimi ljubkimi mesteci v okolišu Chianti, je najbolj poznana po svojem rdečem vinu. Sprehodiva se skozi eno od vasi, ne vem točno imena, vem, da se je imenovala "nekaj in Chianti".  Na poti skozi vas naju ob robu ulice na pločniku v košari zamoti zajčja družina ki prosi miloščine. Dobila je drobiža od nas,  kakopak drugače!  V vaški gostilni, ki je bila pekarna, delikatesa in gostilna hkrati se ustaviva, da nekaj pojeva. Vse skupaj je miniaturno majhen prostor, le nekaj malih mizic z nekaj stoli. Pašta z debelimi, nič votlimi špageti v čudoviti paradižnikovi omaki je bila hudo dobra, Dragi je preizkusil več vrst sirov in salam, zraven sva  pila rdeče vino. Po kosilu se ustaviva v oljčnem nasadu, kjer sva na kratko zadremala in uživala ob še eni dozi kave iz termusa. Dospela sva do Siene, mesteca na hribu in avtomobil pustila pri romanskih vratih Porte Romano. Siena je po mojem mnenju najlepše mesto v Toskani ali pa vsaj mesto z najzanimivejšim trgom. Trg ima obliko polmeseca, je nagnjen in na njem dvakrat na leto priredijo konjsko dirko Palio. Tako zelo bleščeča v soncu je tudi glavna cerkev v mestu, mogočna gotska stolnica. Nazaj grede sva se malo zgubila in mesto skoraj obhodila po strmih ulicah in stopnicah okrog in okrog. V eni od ulic opazim mlajšega fanta, ki vadi vajo z zastavo, kmalu naprej  v drugi skriti ulici, opazim dva fanta, ki prav tako vadita vajo z zastavami v paru. Končno najdeva Porto Romano,  kjer sva parkirala. 

Na poti domov, proti Firencam,  se zapeljeva še do enega čudovitega  in poznanega kraja - San Gimignano delle Belle Torri - San Gimignano z lepimi stolpi -  Štirinjast stolpod od prvotnih 70, se dviga proti nebu. Med njimi je cerkev in manjši trg na katerem ulični umetnik otrokom predstavi vitežko zgodbo v lutkovni izvedbi. Ob poslušanju srednjeveške glasbe, se postaviva v vrsto turistov,  ki v bližnji slaščičarni čakamo na svojo porcijo najboljšega sladoleda na svetu.  Slaščičarna je namreč dobila vrsto svetovnih odličij v pripravi najboljšega sladoleda.  Izbrala sem pistacijo in robidnico. Ooo, kako je bil noro dober. Najboljši na svetu!