Zjutraj, preden sem se odpravila v službo, sem poslikala nežno rozast grm vrtnic in slikco poslala na familjarno skupino ter opomnila vse, da je danes njen praznik. Vedno ji za rojstni dan tako lepo cvetijo rože. Danes zjutraj v prodoru hladnega zraka pri osmih stopinjah so bile rože v svojem svetu.
Ko pride za vikend domov bodo rože spet srečne s soncem. Postavili jih bomo med kozarce na mizi za njeno zdravico.
Ooo, kako je to letelo po dolini, po ozkih ulicah in pravoktnih križiščih, skozi vasi, v breg, proti Nebesom, proti vrhu Kolovrata. Familja se je raztresla na mnogo točk, od središča placa, do Nebes, kjer so kolesarji v bregu hudo trpeli, je napisal moj brat, veliki kolesarski navdušenec. Kasneje smo si skupaj z domačimi v zamiku pogledali televizijski posnetek in bili navdušeni nad helihopterskim posnetkom doline, ki zgleda kar malo divja, tako prvinsko naravna zelena in modra v svoji globoki soteski. Naš mali kraj so čudovito posneli in napis na našem malem stadionu je dobro zgledal.
Na našem malem stadionu piše Soča Valley, I feel Slovenia. Vidno z drona in helihopterja, jutri, ko pride giro v kraj. Prometni zastoji vsenaokrog že danes, jutri nas zaprejo že od zgodaj dopoldan. Reka kolesarskih zanesenjakov bo prišla jutri na svoj račun. Tam okrog treh popoldan bomo na teveju, eurosportu, na koncertih in žurih zvečer. Veliko nas bo.
Naš kraj, naša dolina se vedno bolj odeva v roza barve. Giro d'Italia bo namreč zavil v Slovenijo preko Učeje, Žage pri Bovcu naprej do Kobarida, potem pa v breg. Rozasta kolesa, ki so navešena vsepovsod, balone po drevesih, trakove pri hišah, zastavce nad cestami in ulicami, vam pokažem še enkrat do petka. Na ta dan bom kolesarje gledala kar z balkona, ko bodo naredili ovinek mimo hiše. Glavnina gledalcev bo šla navijat v najhujši breg na livško stran, do vrha Kolovrata, kjer se bodo kolesarji ponovno spustili na italijansko stran. Dolina bo na dan petka od Kobarida proti Bovcu tako rekoč popoldan neprevozna, vse bo zastalo, še v službi so nam razpisali kar kolektivni dopust. Obeta se takšen prazničen kolesarski dogodek.
Preden se naša dolina dokončno prebarva v kičaste rozaste barve, vam pokažem še nekaj prvinskih slik pokrajine tega majskega časa. Na sprehodu ob reki, skozi popolno zeleni gozd si pridobim najbolj pozitivne energije, naboja, ki vzpostavi ravnovesje v telesu in človeškem duhu. Eno naredi korak, drugo vdih in pogled v zeleno naokrog. Zeleno, ki te ljubim zeleno, je znani citat F. G. Lorce, v članku v sobotni prilogi Dela pa je lepo opisano, kako narava, gozd, sprehod in meditacija ob hoji vpliva na nas.
Federico García Lorca: Mesečna romanca
(prevod Aleš Berger)
Ljubim te, zeleno, ljubim.
Veje in zeleni veter.
Ladja na širokem morju,
na planini iskri žrebec.
Na balkonu ona sanja,
v pas se ji lovijo sence
koža in lasje zeleni,
oči hladno posrebrene.
Ljubim te, zeleno, ljubim.
Pod ciganskim svetlim mescem
ves čas gledajo stvari jo,
nje oči so zanje slepe.
Prvomajske počitnice so pri kraju. Minile so v pravem pomenu besedu, s krajšim oddihom na morju, ki mu je po vrnitvi domov sledilo kresovanje z živo glasbo in pivom. Vsak na svojem koncu, vsak v svoji družbi. Ooo, po dveh letih je bilo to nekaj posebnega. Oči domačinov so se iskrile in med nami ni bilo več nobene razdalje in distanc, vse pozabljeno, vse mimo. Hčera, ki je šla na svoj kres in koncert je naslednji dan razlagala in se čudila - da kako je mogoče, da jim ob enajstih zvečer zmanjka piva...
Ob morju je vedno lepo. Tisti vonj morja tako obožujem. Temperature vode in zraka so bile še konkretno pomladanske in niti enega pogumneža nisem videla, ki bi se slučajno kopal v morju. Tudi temeperatura zraka je bila le tam okrog dvajset stopinj, zato pa je bilo sončno sevanje toliko bolj blagodejno in prijetno, ravno prav toplo, nič prevroče. Ves čas je po malem pihala burja, vreme se je po dnevih dežja začelo postavljat na svoje mesto.
Okrog Rovinja sva izbrala dve pešpoti in eno kolesarsko turo ob morju. Vse poti so krožne in lepo urejene, vzorno označene. Izbarala sva si razgled nad Limski kanal in razgledno točko nad vasjo Bale, zaključila pa ob morju v Premanturi. Nevihte, ki so bile tisti dan le še na celini je veter odvračal stran in dajal kuliso za čudovite razglede naokrog. Naenkrat je bilo temno, zapihal je veter, ki je odganjal temino in čez slabe pol ure se je prikazalo kristalno modro nebo.
Drugi dan sva najela kolesa in se odpravila na celodnevni izlet po eni od lažjih poti, ki je tekla tik ob morju, čez vinograde in oljčne nasade. Privoščila sva si piknik, kavo, brioš, jafa kekse,... vedno vse te reči tovoriva s sabo in se ne ozirava na čas, uro in na količino oddelanih kilometrov.
Rovinj je čudovito mestece, ki sva ga vsak večer obiskala z vedno drugo promenadno potjo. Do cerkve navkreber, po skritih ulicah ali skozi mondeno marino. Nastalo je veliko spominov na razglede na Rovinj v večernih barvah, po odhajajočih nevihtah v smeri celine, v jutranjem soncu, ob sončnem zahodu.
