Po cesti S222 do Siene - dopust v septembru (4)

Od Firenc do Siene je okrog petdeset pravljičnih kilometrov. Ni lepše poti do Siene, kot je cesta S222- Chiantigiana.  Strma, valovito gričevnata pokrajina,  z mnogimi oljčnimi nasadi, z gradovi z obzidij in živahnimi ljubkimi mesteci v okolišu Chianti, je najbolj poznana po svojem rdečem vinu. Sprehodiva se skozi eno od vasi, ne vem točno imena, vem, da se je imenovala "nekaj in Chianti".  Na poti skozi vas naju ob robu ulice na pločniku v košari zamoti zajčja družina ki prosi miloščine. Dobila je drobiža od nas,  kakopak drugače!  V vaški gostilni, ki je bila pekarna, delikatesa in gostilna hkrati se ustaviva, da nekaj pojeva. Vse skupaj je miniaturno majhen prostor, le nekaj malih mizic z nekaj stoli. Pašta z debelimi, nič votlimi špageti v čudoviti paradižnikovi omaki je bila hudo dobra, Dragi je preizkusil več vrst sirov in salam, zraven sva  pila rdeče vino. Po kosilu se ustaviva v oljčnem nasadu, kjer sva na kratko zadremala in uživala ob še eni dozi kave iz termusa. Dospela sva do Siene, mesteca na hribu in avtomobil pustila pri romanskih vratih Porte Romano. Siena je po mojem mnenju najlepše mesto v Toskani ali pa vsaj mesto z najzanimivejšim trgom. Trg ima obliko polmeseca, je nagnjen in na njem dvakrat na leto priredijo konjsko dirko Palio. Tako zelo bleščeča v soncu je tudi glavna cerkev v mestu, mogočna gotska stolnica. Nazaj grede sva se malo zgubila in mesto skoraj obhodila po strmih ulicah in stopnicah okrog in okrog. V eni od ulic opazim mlajšega fanta, ki vadi vajo z zastavo, kmalu naprej  v drugi skriti ulici, opazim dva fanta, ki prav tako vadita vajo z zastavami v paru. Končno najdeva Porto Romano,  kjer sva parkirala. 

Na poti domov, proti Firencam,  se zapeljeva še do enega čudovitega  in poznanega kraja - San Gimignano delle Belle Torri - San Gimignano z lepimi stolpi -  Štirinjast stolpod od prvotnih 70, se dviga proti nebu. Med njimi je cerkev in manjši trg na katerem ulični umetnik otrokom predstavi vitežko zgodbo v lutkovni izvedbi. Ob poslušanju srednjeveške glasbe, se postaviva v vrsto turistov,  ki v bližnji slaščičarni čakamo na svojo porcijo najboljšega sladoleda na svetu.  Slaščičarna je namreč dobila vrsto svetovnih odličij v pripravi najboljšega sladoleda.  Izbrala sem pistacijo in robidnico. Ooo, kako je bil noro dober. Najboljši na svetu!

 

 

Park in vrtovi Boboli - Firence (3)

Po še enem sprehodu v mestu, tokrat mimo tržnice, kjer otrokom nakupiva zašelene usnjene pasove in denarnice  (tržnica se namreč šibi od vseh stojnic ogromnih količin vsemogočih usnjenih izdelkov),  se preko mosta Ponte Vecchio, mimo palace Pitti  sprehodiva do vrtov Boboli, ki se dvigajo nad mestom. Dan se preveša v zgodnje popoldne.  Posedava v senci, celo na kratko zadremava na eni od klopc v parku. S sabo imava sendvič, kavo v termusu, pijačo, slaščice iz tržnice, nobene krize ni, da bi iskala trgovine, kafeterije. Nenavadno mirno je,  ljudi ni veliko. Ptiči preščijo po drevesih in goščavju, sonce je zelo močno, nenavadno moč daje od sebe. Razmišljam o tem, kam to indijansko poletje zavija, v katere nove ekstremne vremenske katastrofe, ki bodo sledile v kompenzacijo temu kar doživljamo danes. 

V parku gojijo mnogo vrtnic posebnih vrst, vsemogočih sort citrusov, pomaranč,... jasmini so še vedno dišali. Vrt so seveda zgradili Medičejci, ga oblikovali v svojem italijanskem slogu, ki je postal model za mnoge druge evropske vrtove. Bližnje palače Pitti, ki je neposredno povezan z vrtom in hrani mnoga umetniška dela in v kateri so na ogled bivalni prostori velike familije si nisva ogledala. Sonce in toplota je bila preveč vabljiva, da je ne bi izkoriščala.

 

Muzej - Salvatore Ferragama - Firence (2)

V enem od vodičev sem našla namig za obisk zanimivega muzeja v Firencah.  Je manjše sorte, neoblegan in nekaj posebnega. Ko sem možu omenila, da je to nek muzej mode in modnega oblikovalca je malo čudno pogledal, da le zakaj bi naju to zanimalo,... Muzej se nahajal v kletnih prostirih prestižno urejene, moderne in dizajnrsko drage trgovine modnega oblikovalca Salvatora Ferragama, za katerega nisem še nikoli slišala. Pred vhodom v prostore muzeja, ko sva čakala enajsto uro, da se muzej odpre, je dragi samo zmajeval z glavo, da le kam midva rineva, v tevicah in da naju ne bodo spustili notri...  A sva na koncu šla in tudi moška duša je bila takoj navdušena in potolažena, da je vse čisto okej. Kmalu za nama sta prišla še dva mlada popotnika z ruksaki, tako da nisva bila čisto sama.  Eden od moškega dela slovenskih obiskovalcev je v knjigi vtisov na spletni strani muzeja napisal: "Very attractive even for a men who doesn't know anything about fashion".

Zanimiv je svet oblikovanja, rojevanja idej, malih namigov iz narave, barvnih kombinacij in porajajočih se miniaturnih vzorčkov. Včasih so to samo navadne leteče gosi upodobljene na starinski sliki in kasneje idejno preslikane kot vzorec na moški kravati. Le kako so umetnika šele navdihovale vse velike mačke in afriške zveri, ki jih je bilo tako veliko poslikanih na svilenih rutah. In vse rože in botanična rastlinja katerih skice z odpirajočimi cvetovi  na koncu muzeja v video animaciji, skupaj z metulji v glasbi in barvnimi soji svetlobe, dokončno prevzamejo gledalca na svojo stran.

 

Firence - dopust v septembru (1)

Za pozen jesenski dopust sva obiskala Firence. Za več dni sva si mesto privoščila v vsej svoji veličini umetnosti in pristnega italijanskega utripa. Izkoristila sva pozni sezonski čas in imela v planu obisk mnogih znamenitosti. No, kljub vsemu je bilo tudi v tem času presenteljivo veliko turistov, Američanov, Angležev, Japoncev,... res si ne predstavljam, kako mesto sploh diha v sezonskem, nekoronskem času. Kar nekaj točk sva na koncu zaradi daljših vrst pač izpustila.

Vreme je bilo čudovito, zelo toplo in ob večernih promenadah ob reki Arno, ob poslušanju uličnih pevcev italijanskih canzon se mi je zdelo, da sem nekje ob morju. Firence so zagotovo mesto Umetnosti, z veliko začetnico. Najbolj je za to zaslužna vladajoča rodbina Medičejcev, ki so svoje bogastvo delili za razvoj  in v podporo velikim umetnikov. 

Čudovito arhitekturo in cerkvena pročelja sva občudovala dan za dnem. Dodobra sva doživela mesto, njegov poklon Umetnosti.

Proti večeru sva poiskala ljubko gostilno in z največjim apetitom zmazala katero od italijanskih specialitet.  Lazanjo so nama postregli  tako vročo, da je še vse cvrčalo, brbotalo in dišalo iz male lončene posode. Bila je to najboljša lazanja, ki sem jo kdarkoli jedla in svojo bom morala približati tej različici.

Cerkev - Santa Croce - v njej sta med drugim tudi grobova Michelangela in Galileja

V muzeju Bargello je vrhunska galerija s kipi, najboljša je zbirka Donatellovih del

Palazzo Vechio in David - silni mladenič, ki "premišljuje o svoji vlogi, kot bi vsak renesančni humanist", na drugi strani Herkules

eden od kipov v loži s kipi na Piazzi della Signoria, v neposredni bližini vhoda Palazzo Vecchio

Herkules in Kako

Prvo dvorišče ob vstopu v Palazzo Vecchio - s čudovitimi poslikavami v lunetah stropa

Pred najbolj mogočno cerkvijo Duomo - stolnica v Firencah

Del Rajskih vrat Krstilnice - Michelangelo je baje v silni ganjenosti izjavil, da bodo krasila vrata raja, zato se je prijelo to ime.