Do Tolmina je lilo kot iz škafa, padala je toča,...kot da ni vsega dežja že več kot preveč. V glasbeni šoli je bil po dolgem dolgem času ponovno koncert v dvorani glasbene šole - s poslušalci. Pred tem so bili razni vnaprej posneti spletni koncerti, kasneje po raznih kanalih na spletu.
Danes je bil tako prav poseben koncert in kako lepo je naneslo, da na koncertu sodeluje tudi naš fant. Ob prvi točki dua violinistk ob spremljavi klavirja, sem se spomnila na citat Mojce Mavec, ko je otvorila letošnje evrovizijsko tekmovanje. "Je to ta občutek,...gledalke in gledalci?" Čutila sem kar cmok v grlu, ko sem se v spominih vračala v čas mnogo nazaj. Želela sem se spomniti, kateri je bil moj zadnji koncert v živo in potem kateri morda najlepši in najbolj nepozaben. Po prvi točki je sledil velikanski aplavz, ko me je res prevzel poseben občutek, naježena koža,... ja, to je ta občutek.
Sledile so glasbe pianistov, flavte, ksilofona, pa ponovno violin. Vmes je naš fant zašpilal en solo na bateriji - (bobni), ki je med vrsto pesmi klasične glasbe popestril program. V dvorani so bili stoli rapotegnjeni v parih vzdolž cele dvorane, dva obiskovalca sta pripradala na enega učenca. Tako zelo smo ploskali! Zadnja violinostka je čudovito zaigrala skladbo, orosile so se mi oči, glas violine je bil popoln in čist. Melodija se mi je pela še celo pot domov. Takrat je že posijalo sonce, prikazalo se je modro nebo, vršaci gora so bili sveže zasneženi. Bilo je tako lepo, in glasbo sem poiskala na spletu in jo še vedno mrmram.
