Na Krasu

Moj praznik na Krasu. Umik stran, na svoje, ko sem odgovarjala le na klice in sporočila, se zahvaljujevala za dobre želje in pozdrave. Nič peke slaščic, sprejemanja gostov, strežbe, zdravic in žurke, le objem z najbližjimi,  potem pa na Kras! Tam nas je že čakalo sonce in topel veter z morja. Prijetno mirno in spokojno, z nekaj pohodi naokrog, med trto in med ruj! Oba se želita čimprej odeti v rdečo. 

Tokrat je šel z nama tudi naš fant. Pohvaliti ga moram, ker ni res prav nič pubertetniško sitnaril, prepustil se je družinskemu počitku. Veliko smo klepetali, ko smo vandrali okoli. O teh in onih rečeh. Opazovali smo naravo in jo primerjali z drugimi kraji. Govorili o ljudeh in njihovi kulturi. O tem kakšni so ljudje na Gorenjskem, da imajo vse tako lepo pospravljeno in prebarvano in kakšni smo Primorci, zakaj so Ljubljančani taki... V turističnem letaku Volčji grad, društva Debela Griža,  preberem citat, ki mogoče govori prav o tem in si ga želim zapomniti. 

"Kultura je natura. V tem je vsekakor nekaj resnice, ki velja tudi zame vendar ne čisto vsa. Natura nam je navsezadnje dana, dana kot nekaj vnaprejšnega in neodvisnega od nas, kar sodi v staro zavezo in predkrščanski svet, kultura pa je duhovna avantura, v marsičem poseben, samostojen svet medčloveških odnosov, v katerega vstopamo in hočeš nočeš sprejemamo njegove čisto posebne zakone. Zato lahko rečem, da me na Kras ni zvabila natura, temveč prav kultura."

Tamali je bil zelo navdušen nad kaktusi, ki rastejo tudi na Krasu in njegovi sošolci niso verjeli, da so veliki lopatarji in kaktusi s plodovi, slikca od danes, iz Krasa. Klepetal je s svojo skupino na telefonu in se naglas smejal, ko so mu rekli, da tudi največji piflar v razredu ne ve tega, da taki kaktusi rastejo na Krasu.

Kras v svojem kamnu, kamnitih zidovih, rdečem rastlinju in zvrhane bere sadežev vseh barv. Trta je pobrana, vino je v sodih, se žlahti. Lastnik nam pove, da je na tem delu goriško tržaškega Krasa teran drugačen kot tisti od Sežane in tam okrog. Veter z morja mu poda kanček slanosti in lahkotnosti, vino ni tako težko. Tudi burja ki zapiha po ploščadi nad ravnino ob Soči ni več tako huda in ostra.

Tri mačke so se leno nastavljale soncu. Fant je skrbel zanje in jih cartal. Pila sva vino in se nastavljala zadnjim sončnim toplim žarkom jeseni. Vetra za kamnito ogrado hiše ni bilo čutiti.