Že pred časom sem šivala nekaj torb v jesenskih barvah. Takih v rjavih bučastih barvah in barvah lesa, v rdečih barvah listja, pa tudi v barvi sivine jutra, ki ga čaka dež in predčasna tema v vedno krajšem dnevu.
Prihaja ustvarjalni praznični vikend, ko ostajamo doma. Ustvarjajte z mano. V jesenskih barvah, optimističnih vzorcih, toplini zapečkarstva z nitkami v rokah in po tleh, vse so za srečo.
Prva nedelja. Lock down nr. 2. Svet se barva. Sonca ni. Ob šestih pade mrak. Toplo je. Popoldan sva uredila grob na pokopališču. Bilo je skoraj pred dežjem, skoraj nikogar ni bilo. Odideva še na krajši sprehod do slapa Kozjak. Dež rahlo poštrkava. Srečava nekaj domačinov in še nekaj več Italijanov. Proti nama stopa družina, komaj jih spoznam.Vsi so v maskah do oči in ušes.
Danes oblast zgleda pojasnjuje in popravlja neumnost. Kopiram iz odloka: Pri sprehodih na zelenih površinah in športno-rekreacijski dejavnosti, pri kateri je mogoče do drugih posameznikov neprekinjeno vzdrževati najmanj tri metre medsebojne razdalje, posameznikom ali osebam iz skupnega gospodinjstva ni treba nositi zaščitne maske.
Mineva prva nedelja. Štela bom nedeljske poti do reke.
Lock down časi nr. 2., ko je Dr. Ihan zapisal, da se mora kdaj tudi oblast zjokati na ramenih ljudstva, ko je Dr. Fafangel pozno zvečer trinajstega zapisal - The darkest hour is just before the dawn. (Najtemneje je tik pred zoro) in ko so pravkar, danes 23.10. na Covid sledilniku objavili apel - "Trenutno je skoraj 40% več aktivnih (danes = 11.440) kot kadarkoli do zdaj prebolelih (do danes = 7873). Ker se množica premakne šele takrat, ko se premakne posameznik, se nehajmo "premikat" in zdržimo!"
Čas smo spet zaustavili, se dali h kraju in oprezno čakamo v melanholiji jeseni. Vsak dan, vedno znova in znova vstane nov dan. Takrat proti jutru je najbolj mrzlo, navadno prav takrat pade prva slana v jeseni. Mogoče bomo tako dočakali prvi sneg, ki bo osvetlil temne noči in zalesketal pokrajino. Mogoče bomo čakali pomladi.
Srečno vsem v teh časih.
Hamo & Tribute 2 Love - Naprej (official acoustic quarantine live video)
Svet je drugačen kot prej, svetu je zmanjakal idej, naprej, in vrti se naprej
in ti si drugačna kot prej, dej se vsaj malo nasmej, naprej, ker vrti se naprej
vsi smo drugačni kot prej, siti smo lačni vselej, naprej, in vrti se naprej.
Ostaja prah za nami, samo še nem pogled trofej z ledenimi solzami, a mora res vse na
dno pekla za nami, a mora res vse prek mej, mi tonemo v krami, a mora res vse naprej.
Svet ni iz naših idej, diha s pljuči od prej, naprej, še vrti se naprej,
ko bova drugačna kot zdej, ko bova nasad orhidej, naprej, zavrti se naprej,
brez naju bo lepše kot zdej, ma dej še iz višje razglej, naprej in naj vrti se naprej
ostaja prah za nami, samo še nem pogled trofej z ledenimi solzami, a mora res vse na
dno pekla za nami, a mora res vse prek mej, mi tonemo v krami, a mora res vse naprej.
Pri treh mlinih ob robu Kobarida teče reke Idrija, ki nima nobene veze z mestom Idrija na drugem koncu roba statistične regije naše Goriške. Z bližnjo vasico Idrsko je povezana zato, ker se reka Idrija tam blizu Idrskega izlije v reko Sočo. To je mala rečica, ki izvira izpod Matajurja, tam nekje med Robičem in Hišo Franko. Robič je poslednja vas na državni glavni cesti v Italijo, v Hiši Franko pa veste da kuha Ana Roš.
No, naša rečica Idrija se kmalu po izviru prične vleči po Kobariškem blatu, kjer so jo meliorirali v kanal, da ne povzroča več poplav ob veliki povodnji. Ob vznožju Matajurja pri Kobaridu, tam pri Malnih, pri starih ostankih treh mlinov dobi večjo hitrost in skoraj prave brzice. Tam je svet temen, vlažen, mahovit a čaroben, ko skozenj posije svetloba.
Pozno sva se spravila na sprehod, bilo je že pozno nedeljsko popoldan, ko se je oblačnost dvignila in je za kratek čas posijalo sonce.
Takšen je bil najin sprehod na tega dneva in leta dan. Dvajset let že štejeva, večkrat pozabiva, včasih zapijeva, dostikrat nama je skoraj v nemar. Letošnjega si bova še kako zapomnila. To na koncu ni bil Mauricius,...to je bil le pozni nedeljski sprehod do starih mlinov, do gozda in naokrog.
Kraška pot okoli Pliskovice na Krasu. Čarobna, lepa pot, šest kilometrov dolga, po hostah, ob suhem kraškem zidu kjer se pase drobnica, z mnogimi učnimi tablami o kulturni dediščini in življenju v osrčju kraške pokrajine.
Nekaj časa sem rabila, da sem dojela, da prav gobec ovčke na smerokazu kaže pravo pot. Tako so te enkrat obrnjene v levo, drugič v desno, na tablah pa z obrazom gledajo naprej. Fanta sta se mi smejala, ko sem na enem od križišč zagledala na sredini označbo in ob njej dve poti in se hitela razburjati, da zakaj je pa ta kamen in oznaka na sredini, da tako pač ne moreš vedet katera pot je prava.
Zanimiv pohod in sprehod za vse generacije. Lep jesenski oktobrski dopoldan, ki smo ga zaključili s še prazničnim kosilom na enem od kmečkih turizmov.
Moj praznik na Krasu. Umik stran, na svoje, ko sem odgovarjala le na klice in sporočila, se zahvaljujevala za dobre želje in pozdrave. Nič peke slaščic, sprejemanja gostov, strežbe, zdravic in žurke, le objem z najbližjimi, potem pa na Kras! Tam nas je že čakalo sonce in topel veter z morja. Prijetno mirno in spokojno, z nekaj pohodi naokrog, med trto in med ruj! Oba se želita čimprej odeti v rdečo.
Tokrat je šel z nama tudi naš fant. Pohvaliti ga moram, ker ni res prav nič pubertetniško sitnaril, prepustil se je družinskemu počitku. Veliko smo klepetali, ko smo vandrali okoli. O teh in onih rečeh. Opazovali smo naravo in jo primerjali z drugimi kraji. Govorili o ljudeh in njihovi kulturi. O tem kakšni so ljudje na Gorenjskem, da imajo vse tako lepo pospravljeno in prebarvano in kakšni smo Primorci, zakaj so Ljubljančani taki... V turističnem letaku Volčji grad, društva Debela Griža, preberem citat, ki mogoče govori prav o tem in si ga želim zapomniti.
"Kultura je natura. V tem je vsekakor nekaj resnice, ki velja tudi zame vendar ne čisto vsa. Natura nam je navsezadnje dana, dana kot nekaj vnaprejšnega in neodvisnega od nas, kar sodi v staro zavezo in predkrščanski svet, kultura pa je duhovna avantura, v marsičem poseben, samostojen svet medčloveških odnosov, v katerega vstopamo in hočeš nočeš sprejemamo njegove čisto posebne zakone. Zato lahko rečem, da me na Kras ni zvabila natura, temveč prav kultura."
Tamali je bil zelo navdušen nad kaktusi, ki rastejo tudi na Krasu in njegovi sošolci niso verjeli, da so veliki lopatarji in kaktusi s plodovi, slikca od danes, iz Krasa. Klepetal je s svojo skupino na telefonu in se naglas smejal, ko so mu rekli, da tudi največji piflar v razredu ne ve tega, da taki kaktusi rastejo na Krasu.
Kras v svojem kamnu, kamnitih zidovih, rdečem rastlinju in zvrhane bere sadežev vseh barv. Trta je pobrana, vino je v sodih, se žlahti. Lastnik nam pove, da je na tem delu goriško tržaškega Krasa teran drugačen kot tisti od Sežane in tam okrog. Veter z morja mu poda kanček slanosti in lahkotnosti, vino ni tako težko. Tudi burja ki zapiha po ploščadi nad ravnino ob Soči ni več tako huda in ostra.
Tri mačke so se leno nastavljale soncu. Fant je skrbel zanje in jih cartal. Pila sva vino in se nastavljala zadnjim sončnim toplim žarkom jeseni. Vetra za kamnito ogrado hiše ni bilo čutiti.
Eh, ti dnevi v začetku oktobra, po polni luni in v slabem vremenu, ko dežuje in je mokro.
Punci sta odšli v Ljubljano. Končno. Čeprav je faks na daljavo in malo v živo, v predavalnicah. Pripovedovali sta mi, kako eni študenti najemajo hotelske sobe, tudi na vavčerje, saj se jim tako najbolj splača. Prostor v Ljubljani potrebujejo približno enkrat mesečno, nekatere skupine pridejo na vrsto šele čez 5 tednov. Če ceno najemniškega stanovanja preračunaš, da ga rabiš samo en teden to pomeni, da drago najemniško stanovanje za en teden stane štirideset eurov na dan. Za ta denar pa se že splača razmišljati v kakšni drugi smeri.
Malo si bomo odpočili drug od drugega. Rabita svoj lajf pravita, čeprav to ni taprava beseda v teh časih.
Novica dneva v začetku oktobra. Objava, ki sta jo dala Potus in Flotus. Prezident in FirstLejdi. Kovid pozitivna.Ves svet okrog njiju. Okrog njega. In vse karmične bizarnosti z njim.
Čakam sonce. Vsaj malo lepšo jesen.
