Čakajoč na pomladni dan

Zima v preteklih dveh tednih kar ni in ni hotela odstopiti s svojega prestola. Sonce ji je zadalo kar nekaj opominov,  a jo na koncu dokončno suspendiralo.  Še malo se potihem trmi,  a jo bo kmalu minilo. 
Tako kot lansko leto jem vegansko do velike noči. In se po sili razmer sprehajam več kot bi mogoče načrtovala. Bolniška po operaciji krčnih žil je namreč takšna, da se ne sme, niti ne more osem ur sedeti v pisarni, temveč je potrebno čim več hoditi. Tako sem v vsakem vremenu šetala naokrog. Včasih z dežnikom nad glavo, s kapo,  pa tudi v rokavicah. Namesto zimskega športnega perila so bile močne kompresijske nogavice. 
Danes, za zaključek bolniških pohajanj,  je bilo bolj prijetno. Sonce je naravi zadalo poseben sijaj. Končno sem odvrgla zimsko bundo.

Spomin na štirinajst dni sprehodov, v pričakovanju na najlepši pomladni dan.  Na topel pomladni dan. Na tisti pomladni dan,...ki  "je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit. " (Ciril Kosmač, Pomladni dan).