Prvi marec je danes in dopoldan je posnežilo, da je bilo tudi pri nas malo belo.
Pri nas sicer ni snega tako kot vsepovsod drugje, je pa bilo zato včeraj več kot dest pod nulo in to je obetalo, da bova res lahko našla ledeno ploščo.
S seboj je vzel svojega švicarja, da bo poiskal palico za hokej, ki mora biti ravno v pravem kotu, ne tistem 9o stopinj,.. razložila sem mu, da je to najbrž enih 13o - 14o. Celo pot sva iskala kote v vejah grmov in dreves, a ni bilo prave. Tako je padla še ena obljuba, ki je ne bo pozabil, boste videli,... da mu za kakšen praznik kupim hokejsko palico. Hitro doda, da jo bo lahko uporabil tudi na asfaltnem igrišču, teniško žogico ima, goli pa itak stojijo.
V starih ribnikih najdeva led. Pod menoj in mojo težo led hitro začne spuščati globoke odmevajoče glasove, zato se raje umaknem. Pod fantovimi koraki, ki so lahki in previdni, glasov ni, čeprav se mu dozdeva, da led ni tako debel. Na glas prične razlagati kakšna teža bi bila šele pod kakšno umetnostno drsalko... razlaga, da v večkratnem skoku in nevem katerem obratu, bi to bila šestkratna teža in drsalka bi takoj razbila led in se gladko potopila,...
Odloči se, da bo v led izrezal luknjo. Vzame svoj švicarski nož in najprej razbije na štirih koncih, potem zamenja rezilo, uporabi žago in izreže okrog in okrog. Led je bil debel le dobrih nekaj centimetrov in ni čudno, da je pod menoj ropotalo, pravi.
A ga razbijemo do konca?
Z nogo začne tolči ob led in po nekaj močnih skokih se mu en čevelj vdre v vodo.
"Dobro je, pa je končano,"pravi.
Ja mami sedaj pa le pazi, da si boš zapomnila obljubo. Mali mož je očitno užival v projektu nož in rezanje ledu :)
OdgovoriIzbriši