Schönbrunn - Dunaj

Na Dunaju sem bila že večkrat. Tam živi moja sorodnica, ki rada dopustuje v naših krajih in si potem tako malo izmenjamo stanovanje oz. mini počitnice.
Tokrat je z nami šla še naša nona, ki je bila na Dunaju davnega leta 1978, ko je tudi obiskala Schönbrunn. Gotovo je bil obisk na ta viharen konec tedna drugačen kot takrat, pa ne le zaradi surovega vremena, temveč tudi zaradi efekta sodobnega turizma,  katerega utrip na Dunaju tudi v tem letnem času ne pojenja. Ne predstavljam si, kakšne kolone in trume obiskovalcev so tukaj šele v poletnem času. 

Nikoli še nisem bila znotraj palače, vedno smo se le sprehajali po parku in vrtovih okrog, kjer je tudi lepo. Res je, da si malice na klopci niti kje blizu ne moreš omisliti, vrsta na wcju pa zna biti tudi precej dolga. Za ogled palače smo  izbrali  Grand Tour, ki traja eno uro in s katero vstopnico si lahko ogledaš štiridesett soban Marije Terezije in Franca Jožefa. Našemu petošolcu je bil ogled zelo zanimiv, vestno je bral natiskan vodič v slovenskem jeziku, ki so mu ga dali namesto slušalk. Sama sem po slušalkah vodenje poslušala v angleškem jeziku. Malo smo jamrali, ker je vodenje omogočeno v vsemogočih jezikih, le v sosedovem-slovenskem ne,... sicer pa na koncu sploh ni slabo, da je v našem jeziku tiskana verzija, ki si jo je fant shranil v svoj nabor vseh takih in drugačnih suvenirjev iz kratkega počitniškega izleta. 

Ali vas zanima, kako zgleda ogled takšne turistične atrakcije? Najprej sem več kot 20 minut čakala na karte, potem pa smo vsi presenečeno ugotovili, da lahko vstopimo šele čez dobro uro in pol, točno ob11.53. Vedrili smo po vetru in mrazu, se prišli ogret v bar, suvenir šop. Tamalo smo pustili kar tam, saj pravi, da si je sobane ogledala že s šolo in da "niso nič kaj tazga". Uf, o naši pubertetnici na družinskem izletu, bi lahko napisala čisto svojo objavo. Obe sva se strinjali, da za nekaj pet let sporazumno ukinjava tovrstne družinske podvige. 

Malo pred navedeno uro smo šli na naš Grand Tour.  Gruča turistov se je postavila v dolgo in dokaj gužvasto kolono. Vsi smo bili bolj ali manj tiho, vsi smo poslušali slušalke, le nona in Tamali sta na glas debatirala, ona dva nista imela kaj zamuditi, saj sta imela svoje letake. Dragi zadnje čase res vedno slabše vidi, tako da se ni niti trudil z branjem. Nujno rabi svoja prva očala. 
Industrijsko, kot kašni roboti smo se premikali po sobanah, za debato ni bilo veliko časa, čeprav mi je mama hotela povedati kar nekaj življenskih utrinkov junakov, ki so živeli v sobanah. Rada je povedala v kateri knjigi je brala to in ono. Vmes je Tamali v eni od soban sprožil še alarm, ko se je preveč nagnil preko rdeče žametne vrvice. Piskalo je tako močno, da je bolelo ušesa.

Tamali je bil zadovoljen z ogledom, sama sem mu večkrat dodala, da je prav Franc Jožef tisti, ki si je izmislil šolo. Mama pa je povedala, kako ji je oče povedal, kako so častno in z žalostjo v šoli oznanili, da je na "na današnji dan umrl njegovo visočanstvo Franc Jožef".

40 soban Schönbrunna

gardna soba, srtasta soba, soba krilnega adjutanta, biljardna soba, orehova soba, pisarna Franca Jožefa, spalnica Franca Jožefa, kabinet na zahodni terasi, stopniščni kabinet, toaletna soba, skupna spalnica, cesaričin salon, Soba Marije Antoinette, otroška soba, zajtrkovalni kabinet, rumeni salon, soba z balkonom, zrcalna dvorana, velika soba Rosa, druga mala soba Rosa, prva mala soba Rosa, soba s svetilkami, velika galerija, mala galerija, kitajski okrogli kabinet, kitajski ovalni kabinet, soba z vrtiljakom, obredna dvorana, soba s konjičkom, modri kitajski salon, soba Vieux-Laque, Napoleonova soba, soba iz porcelana, milijonska soba, dvorana z gobelini, pisarna nadvojvodinje Zofije, rdeči salon, kabinet na vzhodni terasi, bogata soba, pisarna Franca Karla, salon Franca Karla, lovska soba. 

Seveda je fotografiranje strogo prepovedano, zato dodajam le še nekaj utrinkov iz letošnjega Dunaja, ki si ga bomo zapomnili tudi po surovem vetrovnem vremenu, na pol nagih azijskih ženskicah v oblekcah brez nogavic, knjigarne z zlatimi ribicami, hot dogu s klobasico, vonju po konjih, iskanju domačinov, ki niso multi kulti, vožnjo z metroji in tramvaji, kjer smo se ogreli, jedli sendviče, rogljičke in pili kavo iz našega termusa in kjer se naša nona ni mogla načuditi, da ima vsa mladina v ušesih slušalke ali pa tapka po telefonu, vključno z našo ortonajstnico. Ves čas.