petdeset ognjev in tri torte

Že nekaj dni prej je Tamali razmišljal kako bi petdeset sveč dali na torto. Pomembno je, da je petdeset ognjev, kakšna številka , ki je krneki ne velja, je rekel. Ker smo ugotovili, da bi bila s petesetimi otroškimi svečkami torta popolnoma preluknjana, smo mu dali paket svečk, pa naj dela kar hoče.
Bil je vesel, ker je dobil tako pomembno  nalogo, užival je in bil ponosen, ko mu je uspelo v inštalacijo sestaviti točno želenih 50 svečk. Pojedli smo torto in se slikali na samoprožilca. Zabavno. Tamali je bil od vseh ognjev tako prevzet, da je kar pozabil na to, da se on načeloma ne slika na družinskih fotografiranjih. Nikoli. Nono ga je moral parkrat kar nafotošopat zraven. Tokrat ni nič protestiral, čeprav priznam, da sem se inštalacije domislila prav zato, da se bo potem osvestil, da se pač mora slikati zraven, ker petdeset tatovih ni kar tako. Mučnega prepričevanja tako ni bilo. Po mojem je na kaprico malo pozabil.

Bili so ognji  in družinska fotka je uspela. Z mačkom vred.  Torta je bila tako dobra, da jo je Tamala polovico pobasala na vlak, da bo še za prijatelje in zvečer sem na hitro pripravila še eno. Ko se punce vrnejo nazaj  pa pripravim še tretjo, za srečo.