Leta 2013 sem v smučarskih razgledih pisala o tem kako smučišče žalostno sameva.
Minila so 4 leta. V tem času smo se šele začeli dobro zavedati, kaj bi domačini z nesrečo in neobratovanjem, propadom Kanina skoraj izgubili. To je pač naše najbližje smučišče, na katerem se vedno srečamo domačini, smučišče, ki bo vedno naše, kjer se vedno počutimo tako domače. Saj je lepo tudi v tujini, ampak razgledi po naših hribih, do Krna, Triglava, morja, so res nekaj privinskega, lahko berete tudi nostalgičnega, lokal patriotskega,.. priznam. Lepo so uredili in obnovili smučišče, restavracijo. Gondola pelje malo počasneje kot v starih časih, a vse skupaj ni odveč, nasprotno - paše. Zjutraj ta čas poješ še en pozen zajtrk, za nazaj grede pa imaš super popoldanski spanec.
Danes je bilo nad 2000 metrov še prav precej zimsko. Okrog ničle, sončno, občasno s prosojno visoko oblačnostjo. Le v nižjih višinah, na vstopu v Sella Neveo je zavel pomladanski zrak in tam je bil tudi sneg pač polentast.
Nasmučala sva se kot že dolgo ne. Pravi športni dan, brez mularije. Sicer pa je bilo kar precej živahno, mislila sem namreč, da bo še manj ljudi. Bilo je kar nekaj turistov, Hrvatov, Čehov, tudi sosedov iz Avstrijske Koroške. Seveda pa ni bilo nobene gužve in smučanje po tako praznih progah je prava uživancija. Dopoldne sva smučala na naši strani, popoldan v Sella Nevei.
Čudovit smučarski dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar