V sredini septembra, danes, na legendarni dan 11.tega, še vedno šivam ruksake na špage. Za nove dijakinje, Tamalo, ki ima kot vedno posebne želje. Nisem jih še uresničila. Prej sem morala pohiteti z novimi ruksaki za Taveliko punco, pa njene cimre, ki so rabile nove ruksake za na taglavni izlet leta, jezikovno ekskurzijo gimnazijcev. Danes so že v Španiji, Kataloniji, v naslednjih dneh bodo v Zaragozi, Madridu... O, spomin se našega izleta, ko smo kot ene prvih generacij srednješolcev šli na zaključni izlet v Lloret de Mar in Barcelono. Spomin na sangrio, plesoče vodomete, moj cmok v grlu in jok sošolke, ko smo gledali bikoborbe, Dalijev muzej in njegova umetniška spalnica, ogromno diskotek, hotelski bazen, srebrni uhani, peščena plaža in zelo zabaven in sproščen razrednik, ki mu to sicer ni bilo v navadi...
11. septembra dva šestnajst je vreme še kako poletno. Kar malo preveč. Septembrski vročinski val nad Evropo, od Španije do Slovenije podaljšuje počitniško vzdušje, ki mu kar ni videti konca.
Že na koncu počitnic
je žreb določil, da gre en ruksak na špage
Anaji, ki pa se mi do danes še ni oglasila. Ponovno jo pocukam še enkrat, da se mi oglasi, sicer enkrat, ko pride prava jesen, 1. oktobra povprašam našega fanta za še eno številko za žreb.
No, pa je pomagala še ena objava. Anaja se je oglasila, vse je tako kot je treba.
OdgovoriIzbriši