ob koncu septembra

Letošnji september se poslavja. Z njim tudi sonce in najbrž, pa končno tudi,... kratki rokavi.
Barve morja ostajajo za spomin. Prav take barve  - barve morja, si je zaželela moja izžrebanka Anaja, ki bo ruksak na špage uporabila tudi za štrikarijo. Tudi ona štrika ob morju in vesela sem, da nisem edina in da to ni tako "čudaško". Še bolj sem vesela, da se preko bloga med seboj spoznavamo ustvarjalke.

Na mojem blogerju so izginili vsi seznami blogov, ki jih spremljam.  In še jukebox povrhu. Nimam pojma zakaj. Bilo je neko opozorilo na upravljalski plošči, da se bo to zgodilo... ampak mislim, da na to pred tem nisem imela vpliva. Opazila sem, da so tudi nekaterim drugim prav tako izginili seznami spletnih dnevnikov, drugim pač ne. Ne vem zakaj in kako... (enkrat so izginili vsi moji spremljevalci in se potem po dolgem času sami od sebe spet pojavili). Mislim, da bom počasi lahko sestavila nov - osvežen seznam. Vse dnevnike,  ki večkrat sledim, bom zložila v dva predala, dva seznama. 

Dva predala si je zaželela tudi hčera, za cimrino posteljo, cimro,  ki spi na pogradu nad njo in vsakič meče in odlaga zvezke in telefone, ki letijo mimo njenega "okna" na tla.  Sešila sem ji podoben predalčnik kot - daljinc punkt. (:o kakoje bil mali Karelček... vam poslikam našo zver tik pred zimo, boste videli kaj je to veliki oranžni tiger :)

Cimra in Tamala sta zadovoljni, ko je pred spanjem vse pri kraju.
Tudi jaz bom,.. pa še kdo od vas, ko bom sezname spet spravila na tapravi punkt.
Vse bo tako kot je treba. Tudi letni časi se bodo pospravili in dobili mesto, ki jim gre.

Oranžne dalije

Vzljubljam jesenske rože.
Dalije.
Dalija. Tako je ime tudi eni moji sorodnici iz Dubrovnika, ki sem jo z mamo obiskala pred mnogimi mnogimi leti. Dalija je ime tudi junakinje iz nekega romana, po kateri je punca dobila ime.

Jesenske dalije so res nekaj posebnega. Njihov cvet je kot krinolina in dolgo časa stojijo v vazi.
Na mojem vrtu imam le to sorto dalij. Rada bi še drugih. Moje so močne in so se lepo razrasle, rastejo povsod, po tleh... izpod njih bom morala osvoboditi krizanteme, ki hočejo postati taglavne.
Moje oranžne dalije v prikupni srednji velikosti menjam za druge sorte, za gomlj ene vaših dalij ali mogoče kaj drugega lepega, edinstvenega.

O rožah tudi v septembru

Danes je bila čudovita nedelja. Sončna, topla, od sredine dopoldneva dalje, ko se je razkadila jutranja megla skoraj čisto poletna. Na spletu preverim, da je imelo morje na kapitaniji v Kopru ob pol petih popoldne 23 stopinj.
V vrtovih se bohotijo astre, močne postajajo krizanteme, cvetijo dalije. Balkonsko cvetje je še bolj občudovano, kot v času konec maja. Vrtnice še vedno cvetijo in nas spominjajo na njihov najbolj rosni čas, čas okrog binkoštnega dneva.
V našem kraju je bila zadnja septemberska nedelja kar pravi  binkoštni praznik. Naša nova Tamala dijakinja je vesela in zadovoljna, ker je dogodek birme pod streho. Popoldne se je po obilnem kosilu pri noni ulegla v domačo visečo mrežo in zaspala z zvezkom na obrazu. Tavelika punca je v okviru projekta izmenjave Erasmus odletela v Pariz spoznavat secesijo. Nocoj smo spet sami trije. Vprašali so me - kako je sedaj, ko smo sami čez teden, brez punc. Pa sem rekla, da je  - prijetno pašajoče mirno.
Važno je, da se obe punci v mestu počutita super in fajn in da prideta še kako radi domov, kjer je goveja juha taprava in najboljša. Obe bi sicer na glas potrdili, da se raje vračata ob nedeljah v mesto, kot prihajata domov,.. ampak to štejem za njun pubertetniški zanos, ki ju bo enkrat minil.

Naj končam ta nedeljski zapis - v rožicah. Kvačane -  tri majske vrtnice za srečo  - sem dodala v vrečko, ki jo jutri v imenu naše nitkaste klape odpošljem v Ljubljano.

 

Jesen je tudi čas, ko lahko razredčim rože na vrtu in kot obljubljeno podarim - menjam: korenine, gomolje in palčke, ki jih lahko potaknete -  naslednjih rož:
- ameriški slamnik
- plamenke (roza, temno vijola, bele)
- liatris (vijolične sulice, ki so opisane v objavi "obljubljeno". )
- palčke vrtnega hibiskusa v beli in vijolični barvi
- palčke mnogih vrtnic
- potonike (svetlo roza in temno vijolične)
- velika bradata perunike temno vijolične modre
- bolj navadne perunike svetle vijoličnih barv
- mini bradata perunika rumene barve
- rumene iriske, ki jim ne vem imena in so v slikah tukaj
- moje oranžno rumene dalije - menjam za druge vrste dalij (fotka bo!).

Menjam lahko v prihajajoči jeseni ali zgodaj spomladi. Pišete mi lahko na email objavljen - desno.

Za rožnati oktober

Tudi naša družba skupine ljubiteljic ročnih del iz našega konca NITKE, se pridružuje projektu naslednjega meseca - Zasukajmo kvačke in pletilke za rožnati oktober. 
Pravzaprav je to kar gustujoča objava mojih prijateljic in kolegic, ki so bile do danes že zelo pridne, meni pa še ni uspelo skvačkati vsaj nekaj rozastih rožic.
Bom,... tri, za srečo,... čas imam do ponedeljka, ko bom preden se pošta zapre odnesla našo pošiljko na pošto. Poslale jo bomo na naslov: Europa Donna, Zaloška cesta 5, 1000 Ljubljana.
Lahko se nam pridruži še katera, saj za takšen projekt vse dvigamo roke za osveščenost in za boj proti raku na dojkah. 

Mehka patchwork vrečka

Nocoj nisem našla intuicije, ideje za novo objavo na blogu.
V svojem foto albumu sem našla vrečko, ki sem jo poleti sešila iz ostankov bombaža. Hotela sem se preizkusiti v ročnem prešivanju, zato sem nujno potrebovala izdelek, ki je takrat nastal za nikogar, kar tako. Izbrala sem ostanke bombaža v pastelnih rožicah,  zrezala sem 18 kvadratov v bolj ali manj modrih tonih, jih sešila v dva bloka, jih ročno prešila. Znotraj sem vrečko podložila  v rozast bombaž in dodala širok svilen trak.  Razmišljala sem, da bi takšen izdlek lahko bil kdaj za kakšnega novorojenčka. 

Prav tiste dni, ko je bila vrečka dokončana sem izvedela novico, da smo v naši širši družini dobili novega člana. Bratrancu se je rodila deklica, za katero sploh nismo vedeli, da je na poti. Tokrat sta veliko novico skrbno čuvala in je nista želela deliti. Pravzaprav sem za novico zvedela neki poletni dan, večer. In glej, prav naslednje jutro, pravzaprav še pozno prejšnega dne, se je bratrancu - prav na njegov rojstni dan rodila hčerkica. Malo je pohitela, a vse je bilo v redu. Vsi smo bili zanju še kako veseli in srečni.
Vrečka je oblečena v rozast bombaž, kot nalašč za novo punčko. Vanjo sem dodala še nekaj pletenih copatk, igračko, ki sem jih imela slučajno na zalogi in prvo simbolično darilce predala mladi družinici.
Uradno darilce pravkar ustvarjava skupaj z mojo mamo. Saj veste, da pokaževa tudi tukaj.

v sredini septembra še o poletnih ruksakih

V sredini septembra, danes, na legendarni dan 11.tega, še vedno šivam ruksake na špage. Za nove dijakinje, Tamalo, ki ima kot vedno posebne želje. Nisem jih še uresničila. Prej sem morala pohiteti z novimi ruksaki za Taveliko punco, pa njene cimre, ki so rabile nove ruksake za na taglavni izlet leta, jezikovno ekskurzijo gimnazijcev. Danes so že v Španiji, Kataloniji, v naslednjih dneh bodo v Zaragozi, Madridu... O, spomin se našega izleta, ko smo kot ene prvih generacij srednješolcev šli na zaključni izlet v Lloret de Mar in Barcelono. Spomin na sangrio, plesoče vodomete, moj cmok v grlu in jok sošolke, ko smo gledali bikoborbe, Dalijev muzej in njegova umetniška spalnica, ogromno diskotek, hotelski bazen, srebrni uhani, peščena plaža in zelo zabaven in sproščen razrednik, ki mu to sicer ni bilo v navadi...
11. septembra dva šestnajst je vreme še kako poletno. Kar malo preveč. Septembrski vročinski val nad Evropo, od Španije do Slovenije podaljšuje počitniško vzdušje, ki mu kar ni videti konca.
Že na koncu počitnic je žreb določil, da gre en ruksak na špage Anaji, ki pa se mi do danes še ni oglasila. Ponovno jo pocukam še enkrat, da se mi oglasi, sicer enkrat, ko pride prava jesen, 1. oktobra povprašam našega fanta za še eno številko za žreb.

Minion peresnica

Ko sem za najmlajšega gosta iz Francije sešila peresnico - straškota,  je njegov starejši brat izrazil željo, da bi imel rad enako peresnico, samo da to ne bi bil straško ampak junak iz risanke. Prinesel mi je pokazat plišasto igračo in ugotovila sem, da rumena stvarca niti ni tako zakomplicirana.

Fanta sta narisala vsak svoj načrt, vsak svojega miniona v peresnici. Posebej sta bila pozorna na detaile oči, ker to ni kar tako. Eden ima dve enaki, drugi eno rjavo uč, drugo zeleno,.. eden ima samo eno uč,... ta načrt je rezeriran za našega devetletnika.
Med šivanjem sta me opozorila, da zgornji robovi ne morejo biti naravnost, zato smo jih naredili v okroglo, kar je defenitivno spremenilo izdelek v pravega miniona.
Z izdelkom smo bili vsi trije zelo zadovoljni. Zanimivo mi je to, da na tak način nastaneta iz ene peresnice lahko hitro dve peresnici. Prepogib pri zadrgi, barvice na eno stran,  nalivko na drugo stran. Naš fant je sicer še dodal pripombo,  da bo njegov minion imel ta prave kavboljke, da to nisem čisto uredu izbrala...
Za njegovo peresnico še nisem našla časa, takrat sem pohitela sem le s s poskusno prototip peresnico za našega gosta iz Francije, ki gre prav jutri po devetih mesecih potovanj spet v šolo.