25. 08. 16

Naši Francozi

Obiskali so nas naši Francozi. Družina, ki nam je že davnega leta 2012 v okviru home exchange odstopila svoje stanovanje v Parizu.
Zanimiva izkušnja je bilo gostiti družino, ki je že ogromnokrat zamenjala svoje stanovanje za drugega, ki na tak način preživlja pretežni del - ne le svojega dopusta ampak kar življenja.
Prvič so bili v Sloveniji in na Hrvaškem in bili nad ljudmi in naravo navdušeni. Rekli so, da na tem koncu sveta ljudje živimo zelo mirno, nestresno, da spoštujemo naravo, okolje, morje.
Otroci so se spoprijateljili tudi brez posebnega znanja jezika, prav neverjetno, kako se vse zmenijo in zrihtajo. Na računalniku sem našla nekaj prav prikupnih foto kolažev, ko sta se fanta preizkušala vse mogoče animacije.
Družina je v našem delu hiše za goste preživela kar 14 dni. To niso bili tipični turisti, ki želijo vsak dan optimalno izkoristiti, obiskati vse znamenitosti. Živeli so tako rekoč z nami, začutili utrip našega življenja in naših navad. To jim veliko pomeni in prav to je poseben čar tovrstne izmenjave.
Z vremenom so imeli veliko srečo. Zapeljali so se po dolini Trente, čez Vršič do Bleda in Ljubljane, šli do našega slapu, slapa Kozjak, se kopali v Nadiži in očarani obstali, ko sem jih pripeljala v kanjon nadiških Korit. Priznali so, da če ne bi imeli mene, ne bi doživeli tako skrivnostnega in lepega kraja.
Veliko zanimivih, tudi nepozabnih dogodkov se je zgodilo, ko smo gostili naše Francoze. Za spomin naj zabeležim nekaj najbolj zanimivih, ki so danes, ko smo se poslovili še čisto sveži.
Mali triletnik je oboževal sobo naše Tamale. Če se je le dalo se je pritihotapil vanjo, občudoval živali, leteče dinozavre, Podlasico v viseči mreži, božal čopiče, ki so ležali po mizi...
Spominjala se bom močnega objema in vse poljubčke najmlajšega gosta, ki sem jih dobila potem ko sem mu dala darilce za rojstni dan. In potem še enkrat, ko je ob slovesu dobil še peresnico za barvice.
Starejši fant je devetletnik, tako kot naš tamali. Oo, kako je oboževal vsa naša pony kolesa. Najljubše mu je bilo tisto oranžno,  ki ima zavoro na pedalih. Oboževal je našega mačkona Karlija, ki se je eno noč pritihotapil v njegovo posteljo. Naslednji dan mi je v malem znanju angleščine povedal, kako mu je bilo to zelo všeč in kako se je cartal in bil mehak, ter neskončno len in zaspan. Naslednji večer je prišel do mene in me prosil, če lahko Karli spi pri njemu.
Vsa naša in njihova mularija bo pomnila, kako je Karli prinesel v hišo črnega kosa, ki ga je ujel in potem razcpacal s krvjo in perjem vso hišo.
V času njihovega obiska je naša Tamala dobila nove "domače živali". Velika atrakcija, ki trenutno domuje v akvariju za miši. Gosenice nočnega metulja so bile najprej tri, potem pa je naš mali gost enega fental, za kar so se njegovi starši še nekaj časa opravičevali.
Glava družine, francoski oče je glavni akter in organizator vseh exchange-menjav, ki ob tem zelo uživa. Potovanja mu predstavljajo način življenja in slog bivanja. Zdi se, da skoraj ne vedo in ne občutijo nam še kako znanega domotožja in potrebe po lastnem domu, kjer se na koncu počutiš najbolj varno in najbolje. Kar dve uri je naši starejši hčeri razlagal vse podrobnosti in možnosti potovanj, od menjav bivanja za simbolična opravila, čuvanje otrok, letnega delovnega vizuma za mladino, ki ga podeljujeo atraktivne države.
Mama družine je bila vedno nasmejana in dobre volje. V mnogem pogledu in v vseh ostalih prava glava družine.  Naučila me je, kako se zameša francoske palačinke, ki jih je spekla vedno ducat tudi za nas. Ker je tovarišica, sva se pogovarjali tudi o šoli, o razredu devet-deset letnikov, pregledale učbenike in delovne zvezke in izmenjali informacije o stroških za njih. V Franciji je strošek družine za desetletnega otroka le strošek barvice in svinčnikov, vse ostalo dobijo več ali manj v šoli zastonj.

Danes je ob slovesu na obeh straneh stekla tudi kakšna solzica. Dogovorili smo se, da ostajamo v kontaktu, v stiku preko elektonskih naprav. Gotovo se bomo še kdaj srečali, mogoče le mlajši člani družin. Verjamem, da bosta fanta do takrat že pogumno klepetala in se tudi spričkala, tako kot sta se tudi tokrat, pa tudi če je bil komunikacija le očesna, ročna, s par besedami kot je "gluglu" (a si žejen?) :) ali pa narisana na listu papirja - hiša in dva + en fant. Puščica na hišo. (Ali gremo k mojemu sošolcu, do njegove hiše?). 

Luškan obisk, ki bo zaznamoval letošnje poletje, ki je bilo ravno v času njihovega obiska fenomenalno. Tudi na to gotovo ne bom pozabila. 







5 komentarjev:

  1. Ooo, kako fino ste se imeli. No, z izjemo gosenice in kosa. :) Jaz občudujem take ljudi, ki si upajo živeti drugače.

    OdgovoriIzbriši
  2. Občudujem in sem navdušena, bravo, krasen zapis!

    OdgovoriIzbriši
  3. Fino, da ste se tako ujeli. Tudi iz mojih izkušenj so Francozi zelo prijazni. Zanimiva izkušnja!

    OdgovoriIzbriši
  4. Super zapis. Lušna so takšna znanstva, ki nemalokrat prerastejo v prava prijateljstva. :-)

    OdgovoriIzbriši