Januarsko iskanje barv

Naša osmakinja pravi, da "ni bolj depresivnega dneva,  kot je deževna sobota. In če dež lije sredi januarja, je to  največja kriza...". Ni čudno, da pravijo, da so statistično najbolj depresivni dnevi prav dnevi sredi januarja.

Po hiši se še vedno valjajo vrečke z božičkastimi in novoletnimi motivi. Novoletno drevo smo vrgli čez balkon, v šoli je ponovno vse v običajnem tempu, enako v službi. 

Svetlobe je malo. Pogledam skozi okno. Vsi možni barvni toni v sivem.  

In iščem barve po hiši. Najdem jih na stopnišču, kjer se bohoti  velika škatla snežnih zimskih rekvizitov. Kapa in buf sta še vedno v olimpijskih, športno slovenskih barvah, delo moje mame. Vikend je športno pester, navijamo za vse športne udeležence - za smučarske skakalce, biatlonce, smučarje in rokometaše na svetovnem prvenstru. 

Mali rad posluša reklame. In pozorno sledi tudi dialogom iz risank, tudi poročilom. Išče besede, ki so mu nezname, ki jih ne razume -  "prostrana pokrajina, nebodigatreba, satiričen..." Vzadnjič me je vprašal kaj je to "imunski sistem". Ni se mi ljubilo preveč razlagat, zato sem mu hitro navrgla: "vojska v tvojem telesu, ki straži tvoje telo in gre v bitko, ko je to potrebno. Če bitko zgubi, zboliš." 

 Za to vojsko skrbimo. In ji dovajamo velike količine pomaranč... (ki jih otroci pojejo le, če jim jih jaz olupim in postržem...). Pomarančne olupke zložimo na peč, da lepo diši in lepo zgleda.

Že od božiča naprej mi cveti azeleja. V toplih dnevih v začetku decembra je nastavila popke.

Poskušam ujeti zanimiv pogled in razgled skozi okno. Ne najdem ga. Zadnja gmota snega žalostno sameva. Še za novo leto je imel Mali z vrha te gmote malo bob stezo, znotraj nje pa mali iglujček.

Dva palčka na vrtu prav butasto bulita.

Pletem nekaj novega, v zimskih barvah. Itak, da je pomlad še daleč.