Aplikacijski papir za šivanje

ad.  guglbrskanje 4/12.  Zanimivo in koristno :)

Od kar poznam aplikacijski papir, je vse delo z aplikacijami in našitki postala prava ustvarjalna uživancija. Vse skupaj zgleda tako,  kot da bi sekljala in limala z"muflon" papirjem.
Aplikacijski papir, ki ga kupite v bolje založenih trgovinah z blagom in podobnimi rečmi, se prodaja na metre (v širini 90 cm) ali pa ga (dražjega) kupite že zapakiranega. Papir je za razliko od "muflona" objestranko lepljiv in je pravi "čiračara" papir.

1. Motiv, ki ga želimo aplicirati narišemo na papir in izrežemo kroj.

2. Odrežemo ustrezen kos aplikacijskega papirja.

3. Pripravimo tri reči: Blago (100% bombaž - v moje primeru je kos blaga v beli barvi), aplikacijski papir in kroj.

4. Kos aplikacijskega papirja z vročim likalnikom prilepimo na hrbet blaga (ne na lice!). Aplikacijski papir ima na eni strani nosilni papir, na drugi strani ima lepljivo snov. Likamo (brez pare) po "nosilni strani".  Če stran falite,.. boste to zelo kmalu ugotovili in hudo grrbentili...

5. Na povoščeno stran zalikanega aplikacijskega papirja obrišemo kroj.

6. Sliko izrežemo.

Ostanke sama spravim v škatlo z ostanki aplikacijskih koščkov. Mogoče bom prav kmalu rabila čisto mali koščeg belega bombaža... (in postopek nadaljevala od tč. 5 dalje...)

6. Iz slike, ki smo jo urezali odstranimo nosilni papir. To je tako, kot da bi delali z muflon papirjem ali pa da bi želeli nalepiti nalepko.

7. Motiv postavimo na mesto, kamor bi ga radi aplicirali, dokončno locirali.

8. Z vročim likalnikom prelepimo po motivu, t.j. po licu blaga (tu navadno uporabim paro). Če slučajno zgrešite (to se vam ne more zgoditi, če je blago potiskano le na eni strani,.. bolj previdni morate biti, če je enobarvno blago oz. tako, ki je na licu in hrbtu enako...). 
9. Zelo pomembno: PO LIKANJU MORATE OBVEZNO PUSTITI LEŽATI POL URE, DA SE ohladi in utrdi.

10. Aplikacijo prešijete z aplikacijskim ali cik cak šivom. (ni pa nujno, saj bi moralo vse skupaj ob pranju na 40-60 stopinj dobro držati,.. pogoj je le, da gre res za bombažno tkanino ali jersey.

Evo, to je fantovski piratski predpasnik, tokrakt s pravimi kostmi in ne s kuhalnicama. Da bo šlo vse skupaj še bolj zares, sem dodala zanko za krpo oz. za ruto, ki si jo pravi piratski kuhar povezne na glavo :)

Sito za sanje

Avtor: BojaMoja - iz spletne strani "BojaMoja ustvarja"

Kot obljubljeno, tokrat gostim blogersko prijateljico, tudi "exchange" frendico. Z njo izmenjujem lovilce sanj za piratske predpasnike za njuna fanta :) . Bojamoja poleg čudovitih čestitk v neverjetnih tehnikah izdeluje tudi takšna posebna sita za sanje, bolj znane kot lovilce sanj. Za to indijansko čudo sem prvič izvedela od Tamale, ko je hodila še v vrtec.  Na vsak način je v eni afriški trgovini v Italiji hotela kupiti prav lovilec sanj in za kaj takega sem jaz takrat prvič slišala. Rekla je, da gredo dobre sanje skozi, slabe se pa ujamejo... in bo zato sigurno bolje spala in ne bo hodila več v mojo posteljo.
In je pomagalo! Tako kot "angelski napitek" za takojšno zaspanost,.. o katerem vam tule še nisem pisala.
Potem je starejša sestra Tamali "ukradla" lovilec sanj v svojo lastno sobo in je Tamala dobila zato večjega in čudovitega.  Predmet najine prve menjave. Ko je svojo sobo dobil še Mali je prav tako želel lovilec sanj. Oooo, kako je bil vesel še drugega DIY darilca za rojstni dan.

Dragi Bojimoji, se tudi na tem mestu zahvaljujem, ker je lovilček izdelala tako hitro, do fantovega rojstnega dneva in se ji opravičujem, ker zamujam s predpasnikom...ampak,bo... kmalu, kmalu.

Zajčki in pirhi

Ali veste kaj imajo z veliko nočjo pirhi in zajčki?

Kaj ima s tem kokoška, ki so jo prvančki izdelali iz kartona in vanjo skrili pirh in prinesli za praznike domov, razumem,... za zajčke pa res nisem imela pojma. Sem pa zato čisto slučajno v velikem tednu šivala prav zajčke, ki so tako postali velikonočni zajčki :)

Orehova potica (Gašperjeva)

Potici, pečeni v velikem tednu bi lahko rekli tudi velikonočna potica...

....glede na mojo kuharsko zaobljubo v začetku leta, bi ji lahko rekla tudi aprilska potica,...

...sicer pa je to tipična slovenska potica, ki jo poznajo mnogi. Jaz ji rečem Gašperjeva potica. 

Recept zanjo mi je namreč dal Gašper, ki jo zna speči božansko. Recept je baje prepisan iz neke kuharske knjige, sicer pa mislim, da sem nekaj stvari naredila malo po svoje.

Za potico morate nabaviti in pripraviti naslednje reči:

Testo:

pol kile moke 

10 dag masla

10 dag sladkorja

4 rumenjake

sol

3 dag kvasa

četrt litre mleka

Nadev:

četrt litre sladke smetane

malo mleka

10-15 dag sladkorja

35 dag orehov

 lupina ene limone

vanilijev sladkor

1 rumenjak

15 dag rozin

rum za namakanje rozin

 2 stepena beljaka

Testo se pripravi v treh vzporednih korakih. Ja, vzporednih,... čeprav je vsak korak seveda zaporeden ;) Gre za to, da kvasec, ki ga navajam kot prvega pripravite ravno pravi čas,.. ko imate druga dva koraka že pripravljena.

V nekaj žlicah toplega mlekah zmešamo žličko sladkorja in kvas. Pustimo, da vzhaja.

Penasto zmešamo sladkor, stopljeno maslo in rumenjake.

 Meni pri delu pomaga pomočnik - "pekač kruha", ki mi pri potici le meša testo (ne pa tudi vzhaja kot pri kruhu) Na dno dam najprej mleko, dodam moko in nikakor ne smem pozabiti na sol (ga dam v mleko).

 Takoj ko začne mešati, dodam kvasec in penasto vmešane rumenjake s sladkorjem in maslom. 

 Ko je testo dobro umešano (po potrebi sem dodala nekaj moke...) in obdelano,  ga dam vzhajati - prvič. To običajno naredim kar v pečici, ki jo segrejem na cca 25 stopinj. Ko dobro vzhaja (cca pol ure), ga pregnetem prvič in ponovim vzhajanje  drugič. 

 Medtem pripravim vse sestavine za nadev. Orehe morate obvezno pripraviti že kakšen dan prej. Meni je domače orehe prijazno pripravila in zmlela moja dobra vila (moja mama), kar je bil poglavitno, da sem se sploh lotila peke potice ob koncu popoldneva...

Rozine dam v rumovo kopel že takoj na štartu projekta,...to bi bila lahko v bistvu čisto prva fotka :).

Tudi ta fotka bi lahko bila čisto na začetku objave. Priprava pekača. Da se vam slučajno ne zgodi, da ste v najbolj kritičnem trenutku opleli... Pekač namažem z maslom in posujem z drobtinami.

 Četrt litre smetane, malo mleka (npr. 1 dl) prevrejemo, dodamo 10-15 dag sladkorja.

 Ko zavre dodamo orehe in jih na hitro pokuhamo. Na kratko ohladimo, toliko da ni več vroče. 

Dodamo naribano limonino lupinico, vanilijev sladkor, rum v katerem so se namakale rozine, en rumenjak (tega prej na hitro samega zmešam).

Kritični trenutek: Po drugem vzhajanju testo narahlo razvaljamo in namažemo z nadevom.

 Sledijo rozine in na koncu sneg beljakov, ki jih stepem tik pred "kritičnim trenutkom".

 Potico položimo v pekač in jo damo peči v mrzlo pečico (ne predhodno ogreto). Pri Gašperjevi potici ni več nobenega vzhajanja, temveč direktna peka - na 200 stopinj cca slabe pol ure + še pol ure na 180 stopinj. Imejte pod svojo kontrolo, saj vsaka pečica peče "malo po svoje"...

Trenutek resnice : Še vročo pečeno potico premažem s stopljenim maslom. Počakam, da se čisto malo ohladi, da se od nje ne kadi več, jo zvrnem iz pekača in kmalu potem postavim na pravo stran. Pokrijem s prtom.

Seveda si nisem mogla kaj, da ne bi potice poskusila še preden sem šla spat - uradno jo lahko urežete šele naslednji dan, ko se popolnoma ohladi.
S pripravami sem pričela ob petih popoldne, pečico sem zaprla ob pol desetih zvečer.  In naredila duplo potico - vse sestavine naštete zgoraj sem merila dvojno (in "pomočnik" je mešal dvakrat). Na koncu sem tako dobila štiri takšne potice. Res je, da sem tudi pekla v dveh pečicah - tudi v rezervni, ki je pri hiši spodaj.  :)
Zadovoljna s končnim izdelkom! Potica je uspela in je skoraj tako dobra kot Gašperjeva :), (ki jo peče v okrogli lončeni posodo z luknjo v sredini... - mogoče je pa v tem keč? ) ;)

Mačja puščica

Eno od DIY darilc za rojstni dan sedemletnika. Ker je jamral, da rabi še eno peresnico, ki jo bo imel samo za glasbeno šolo. Na spletu si je sam izbral varianto v najljubši živalski različici. Potem sem skrivnostno in naskrivaj šivala izdelek in mu čisto na koncu dodala še učke in brke. Ko sem na zadnji večer pred rojstnim dnevom šivala na kavču, sem mu zabičla, da ne sme nikakor pogledat, kaj šivam. Mačkon ima namreč tako skrivnostne oči, ki bi ga sigurno začarale. Šele ko bo star sedem let urok igubi moč in učke laho varne gledajo v svet.  :)
In ko je zjutraj skrivnostno odvil paket z darilcem se je zagledal direktno v očke črnega mačka. In vprašal,.. kje sem našla takšne čarobne oči..., da so takšne kot od naše Đuli.
Skrivala sem jim do konca. Teh res ni smel izbrskat in videt pred rojstnim dnevom ;)

Sledi: še eno DIY darilce za sedemletnika - exchange darilce; v katerem gostim blogersko prijateljico.

Trenutki minulega prazničnega tedna

Posebni trenutki malega slavljenca. 

Veliki trenutki, za katere je odšteval dneve, štel noči,...

...v znamenju sedmice,

čisto novega kolesa,

v znamenju praznovanja

in novih darilc.

o pomladnih nebesih

Včeraj je bil čudovit dan. Ko sva šla z Malim na kratko kolesarjenje sem videla kar nekaj fotografskih entuziastov in žal mi je bilo, da tudi sama nisem imela s seboj fotoaparata. Neverjetna svetloba, barve v vsemogočih zelenih odtenkih, veter je sproti čistil ozračje in šibal oblake po nebu.
Danes sem brskala po fotiču in ugotovila, da je  Mala spet slikala nebesa. Dokumentirana imam že njena jesenska in poletna nebesa. Tokrat dodajam večerni posnetek nebes moje Male hčere in spomin na čudovit minuli spomladanski dan.

Aprilski sprehod

Pravi aprilski sprehod. Pravaprav več kot pravi in še nedeljski zraven. 
Ker je bilo vreme aprilsko - med dežjem, soncem in veliko oblaki. Več kot pravi sprehod tudi zato, ker je bil to veliki sprehod in mali pohod hkrati.
S prijateljico sva šle od Kobarida do Nadiže. Enih 6 kilometrov v eno smer, preko kobariškega blata, do Sužida, mimo mrzlega studenca, ob vznožju Matajurja, mimo Starega sela, skozi Robič, do Nadiže.
Pot vodi po delu prve etape (mejni prehod Robič - Kobarid)  Evropske peš poti E7. Celotna E-7 poteka poteka od Robiča do Hodoša po Sloveniji oz. od Atlantika do Črnega morja preko Evrope.

Pot je lepa, mirna, polna razgledov, ki navdihujejo. Vedno na tej poti srečam tudi živalce. Od čebel, bambija ali lisice. Tokrat sva videli simpatične mačke na vasi, velikanskega poljskega zajca, ki je stekel čez polje  in po dolgem času sem spet imela priložnost videti močerada. 

V Nadiži sva namočili noge, se malce odpočili in krenili nazaj. Seveda sva na veliko klepetali in obema je dobro delo, da sva izbrali sicer daljšo pot po ravnem in ne v hrib.

Opazovala sem barve, rože, oblike in se čudila naravi, kako v teh kombinacijah nikoli ne komplicira. Vse je tako enostavno, spontano, vedno na pravem mestu. In neverjetno popolno, enakomerno in ob pravem času so vanjo vstopale živalce, kolesarji, tekači in okoliški sprehajalci.