Sprehod na drugo advetno nedeljo

Sprehod Na Mali in Veliki rob nad našim krajem. Na Malem robu sem bila nazadnje zelo zelo dolgo časa nazaj. Ne pomnim kdaj. Najbrž je bilo to na kakšnem prvomajskem kresovanju,.. v mladih letih,... Navadno skočim do Velikega roba. Dobre pol ure, od hišnih vrat in nazaj.  Človek se prav prijetno na hitro razmiga, prešvica ravno prav, dobi rdeča lica in mala utrujenost prijetno dene.  Že nekaj časa je nisem mahnila gor. 
Tokrat smo šle s prijateljico in njeno hčero. Moji trije so po kosilu totalno zabušavali na kavču in ko sem jih vprašala kdo gre z mano so vsi tri naenkrat v en glas zavpili "Jaz že ne!" (In potem so hiteli drug drugemu vpiti "Moja sreča stop"... Ta ritualček naredijo, če dva naenkrat nekaj rečeta, imata iste misli,  v istem trenutku.) Mojemu Dragemu pa je tudi pasalo, da sem dobila družbo in mu ni bilo treba zraven.
Oblačnost dopoldneva se je zavleklo tudi v čas "po kosilu",  sonce se je skrivalo v oblakih in s prijateljico sva rekli, da se nama ne bo mudilo, ker tako ali tako ni sonca. 
In glej, čisto ob koncu popoldneva se je sonce nasmejalo, ko je zaključevalo svoj dolgi sprehod po grebenu Matajurja in smo si drug drugemu mežikali čez dolino.