Sedemnajst.
Sama se je naučila brati. Iz starega Cicibana se je naučila vse črke, ki so stale v koloni in bile narisane v obliki avtomobila, banane, copate... V petem razredu je med počitnicami prebrala vse Harry Potterje. Letos jeseni, v svojem osemnajstem, bo šla v London pogledat gledališko predstavo in nadaljevanje sage. Ker se je prijavila v VIP in je imela srečo, da je sploh prišla do kart. Tudi darilo in "starševsko dovoljenje" za rojstni dan.
Stalno bere. In zbira knjige.
Tudi poezijo. Za šolski letni bilten je napisala par pesmi. Ni mi jih še pokazala.
Namesto čokolatinov sem ji podarila knjigo pesmi, ki je zapakirana enako lepo kot čokoladni pralineji. V njej so čudovite pesmi in čudovite slike. Ciril Zlobec in njegova najlepša Ljubezen, čudež duše in telesa.
Danes sem se spomnila intervjuja s publicistom Boštjanom Videmškom, ki sem ga poslušala nedavno po radiu in poiskala njegovo misel, ki sem si jo takrat zabeležila.
"Idealen bralec je 17 let star bralec ali bralka, ki ima odprto srce in ni ideološko oprečen tako ali drugače. Nima utrjenim mnenj o vsem. Išče toplo, zvedavo, čuteče se, išče neko resnico in gradi svojo samopodobo v odnosu do sveta in ne v odnosu do ogledala." (Boštjan Videmšek)
Draga hčera in vsi ostali dijaki in gimnazijci v drugem razredu, sedemnajstletniki, kako prav je da vas imamo in kako pomembni ste, da ste prav takšni kot ste. Iskajoči, čuteči, morda kdaj samosvoji a kritični. Pomnite vaših sedemnajst in se večno po malem malo vračajte k njim.
Senca drevoreda je vedno bolj gosta. Nadiža se ogreva. Nekateri brodijo, drugi hladimo ožilje nog, eni celo plavajo - Tamali je izvedel, da ima baje 18 stopinj in sitnari, naj greva domov po kopalke... Pred tem smo šli v Breginj pogledat vajo Potres, kjer je bil najbolj zanimiv vojaški helikopter, ki smo si ga ogledali od zunaj in znotraj.
Sončen, vroč dan je za nami, opazila sem veliko opečenih ljudi, turisti uživajo na kolesih, v padalih, na Soči, že sedaj jih je ogromno.
Zadnjo majsko soboto smo zaključili z ogledom koncerta harmonikarskega orkestra glasbene šole, kjer igra naša Tamala. Glasba je ujela dinamiko in tempo lepega dneva in ga delila z našim počutjem.
Majske kraljice so zagotovo vrtnice, ki so v tem času še vse zdrave in najbolj cvetoče. Opazujem jih vsepovsod in iščem najlepše. Avgusta bom prosila za rez ali dva in jih potaknila. Dostikrat mi uspe.
Takrat bom redčila tudi temno modre mega velike, čudovite močno temno modre bradate perunike, hudo dišeče nageljčke, ki običajno rastejo na skalnjaku, temno in svetle rozaste potonike, ki bodo pravkar zacvetele, rumene - hudo dišeče iriske, ki jim ne vem točnega imena in če hočete tudi gozdne jagode :) . Te so se razrasle po vseh kotičkih vrta in večkrat napodim otroke iz soseščine na naš vrt, da jih popasejo.
Če bi želel kdo majsko cvetje naj me pocuka avgusta, za vsak slučaj pa se lahko tudi vpiše spodaj v komentar. Menjam za cvetje ali kaj drugega - takrat, v avgustu, v jeseni. In to je šele 1. taka swaparska objava. Sledijo še druge - sproti.
S cvetočo objavo se pridružijem Zgodbam z vrta, ki združuje vse ljubiteljice in nekatere mnogo bolj pridne vrtne nadebudneže kot sem sama. Gotovo se bomo našle tudi v swapih rastlin, semen, morda pridelkov, kdo ve.
Na to objavo sem kar malo pozabila. Mama že nekaj časa za krajše poti na lepše uporablja novo torbico, ki sem jo sešila že za njen aprilski rojstni dan.
Pred tem je uporabljala eno staro staro torbico, narejeno pred davnimi časi v kvazi patchwork tehniki. Saj ta je bila na začetku še kar lepa in zanimiva, a do danes je ta zbledela in na kratko povedano en velik špot. Zato sem novo trobico zamenjala za tastaro,... ker za prenašat solato in posode od moje do njene hiše bo že dobila novo in tudi za to pač ni več primerna.
Torbica ima en velik žep na zadrgo v kateri se skriva več žepkov za svinčnik, robčke, kremo za roke in sudoku blokec - to mora bit,.. oba z očetom sta vsak enkrat, eden bolj drugi manj mahnjena na številke v kvadratkih.
Zunaj je še še en žepek za telefon, znotraj pa še en tak bolj globok žep primeren za zložljiv dežnik ali malo plastenko vode.
Gotovo ta model torbice ne bo zadnji. Ponovim, ziher.
Saj ne vem kak bi začel tole moje potovanje skozi temo zrem v neke čudne sanje iz tišine, iz črnine in globine zbudi me prvi vdih z občutkom bolečine. Pride slika, zvok priplava iz daljave topla odeja, nos pobožajo vonjave v roki je toplina, tvoja dlan jo stiska k sebi daj ne joči, vidiš da prihajam k tebi. Daš mi piti in otreš mi kapljo sline trudno ti pomignem za požirek vina v sobo stopajo vsi moji, me objemajo, bodrijo spet je noč in radio igra mi mojo melodijo. Z vsakim dnem sem boljši, sam se vstanem, oblečem zbogom bergle in kateter, ščijem in sem srečen na obletnici mi vnuk opeva vse mejnike ko na zidu powerpoint predvaja neke stare slike. Upam spit mal več, z vsako kupco sem bolj trezen in pod noč, ko se zbudim, sem vedno majčkeno nalezen penzija prihaja, cene zlagoma kopnijo drug za drugim mi prijatelji ponovno oživijo. Ne le oni, žal iz groba dvignejo barabo ki nam bo zdaj še desetletja sral na glavo ej glupost človeška, res nimaš meje ampak jaz sem zopet živ in to je to kar šteje.
Na moj prvi dan v službi se objemamo, slavimo v startu mam fajn položaj, mi dajo odpravnino ti deluješ vedno mlajše, že se ljubiva v mraku skočiva s padalom in obiščeva Monako. Prvi špil našega benda je v razprodani hali narod poje vse komade, kot bi jih od nekdaj znali cvet novinark nas oblega, naskakuje še komerc programi nas vrte kot kake tuje. Deca pridejo domov, spet vozim karavana naš Runo izkoplje kup kosti, leta zakopanih od tujcev kupimo par bank, zapufanih nad mero za dobrobit nas vseh Gianni zaključi kariero. Hodim v gorco, ob nedeljah tarokiram kmal po zimi imam trgatev, parkrat letno demonstriram dan državnosti slavim z na pol obešeno zastavo v opomin na čas, ko smo si zjebali državo. Pleša upada, mišice se mi krepijo zmir manj plomb imam in skoraj nulto dioptrijo ti se še kar mladiš, pogosteje te vzamem nov album gre v promet za med še preden ga posnamemo. Brezposelnost kopni, tajkuni vračajo kredite industrija raste, afere so prikrite Amerika še vedno po svetu dela sranje za hčerko pride sin, zdaj misliva le nanju.
Tazadnji del poti je valjda najbolj lep, brezbrižen ni panike, ni bolečin, če že, pa hitro minejo študentska soba je moj dom, praznina v moji glavi s sosedom ustanovima bend in sanjava o slavi. Po kratki vojni pot lastne države je končana zgubimo samostojnost a dobimo pol Jadrana spet imamo dobro muziko in v košarki slavimo ni demokracije, se pa dosti več smejimo. Spijem lahko, kolko hočem, pa še funkcioniram vsak dan v istih kavbojkah, pa se sploh ne sekiram dol mi visi za inflacijo, okolje al se prav reče oljčno ali pač olivno olje. Čas pa drvi z nezaslišano brzino pade sneg, pade Križaj, pade poljub pred kinom moja starša, vitka, mlada, se mi zdita grozno stara in za rojstni dan je tu prva akustična kitara. Žoga pri pouku, Alan Ford v šolski torbi bolj, kakor učiteljem, verjamem Riblji čorbi. na Mundialu v Španiji smo v vlogi favoritov da ohranil bi nam mir se prebudi naš Tito. Nemir pred odraščanjem zamenja smeh otroški stopim iz tricikla, že ves dan visim na joški na koncu zlezem tja kamor pošiljamo se z bendom kot vsaka dobra stvar se vse zaključi s happy endom
