Adijo leto!

Odhaja leto. Leto v numerično simpatično lušnih številkah, ki pa si ga ne bomo zapomnili kot ravno tako.

Zapomnila si ga bom po letu vojne. Pomnila bom, da je bilo to 24. februarja - ko sem šla smučat na Kanin in po spletu naključij do zgodnjega dopoldneva nisem pregledala spletnih novic in sem ob pitju čaja kar potiho naglas zaklela, "omg, ta tip je res en norc". Korona je prešla in osvobodili smo se v političnem in prenesenem pomenu. Pomlad leta dvaindvajset je bila tako burna in vesela. Poletje prevroče, utrujajoče, morje še vedno glavni smisel tega letnega časa. Jesen je bila v znamenju velike spremembe v domačem okolju, ko so vsi tri otroci šli od hiše in sva čez teden ostajala sama, s tremi mačkami. Vmes je prišla draginja, katere besedo lahko izgovorim točno in natančno tako kot naš novi primorski premier. Ne vem, ali sem lahko ponosna na to, ampak okej...(včeraj sem na petkov kupon kupila paket mleka in se na koncu s prodajalko malo grdo pogledala, da mi ni računala popusta, pa mi ga je, le alpsko mleko stane že skoraj 1.7 Eura...) 

Do zime in praznikov sem odštevala čas, ko smo se za Božič ponovno zbrali. Pred tem je stopil v veljavo tisti nebodigatreba zakon -  ko je najmanj treba, da se kaj zgodi: ravno za prihod hčere iz Lizbone, je korono staknil glava družine. Ni mu bilo prav nič hudega kot smrkanje in poležavanje, pa vendar sva se za zaščito vseh praznovanj izloirala in tako napotila hčer direktno v Ljubljano. Za Božič je bilo vse uredu, vsi smo bili skupaj, ob ognju in s tremi mačkami, ki jim tudi topla zima ne pride do živega, da bi zato kaj manj jedli in se morda kaj več gibali. Spekla sem potico, baklave, čokoladne ježke, ki si jih je zaželela slavljenka in torto po novem receptu. Ko je šlo vse praznovanje že skoraj mimo, sem zbolela. Čez noč, na hitro. Bruhanje in vročina - 24 ur, potem je prešlo. Dan prej sva šla na sprehod do slapa Kozjak in res sem bila tako močno žejna, da sem morala popiti dva požirka vode iz potoka in vem, da sem takrat pomislila - "upam, da me kaj ne zašraufa". Mogoče je bilo prav to vzrok, kaj pa vem...noben drugemu ni bilo nič.

Ob koncu leta je vse uredu. Konec dober, vse dobro. Otroci so na svojih lokacijah, ena nazaj na Portugalskem, druga na Hrvaškem v jacuzziju z ducat sošolci in prijatelji, tretji s prijateljicami in prijatelji. 

Čas gre svojo pot. Je neodvisna spremenljivka, ki stoji sama zase in se ne spreminja zaradi ostalih vplivov. Jutri ga presekamo, izbrišemo, obrnemo,... v novo leto!

SREČNO!

Čas je - Avtomobili

 

Erazmusova Lizbona

O, pa jo že pošteno pogrešamo, našo veliko punco, hčero, najstarejšo. Odštevam dneve do dvajsetega in zadnje dneve se mi kar malo smili, ko na familjarno skupino napiše: "js sm mogla spat v puloverju, trenirki in stumfih, kr je tkaj mraz notr." Pokličem jo in vidim, da je vse v redu. Zadnje čase ima več študijskih obveznosti in zaključevanja predmetov. Uči se portugalščine. Pravi, da je izgovorjava težka in da portugalci lahko razumejo Špance, medtem ko Španci Portugalce nikakor ne. Včasih si pomaga tudi po špansko.

Fotografira s starim a zelo kakovostnim analognim fotoaparatom. Ja, to pomeni, da kupuje filme, tiste stare, v črnih škatlicah, barvne in črno bele. Te potem po starem razvije pri fotografu,  - razvitke pa ne dobi v papirnati obliki ampak v digitalni.  Pohvalim njeno fotografiranje, da pa dobro piše, mi popravlja kdaj vejice in obrača stavke, to že vem.

Prosila sem jo za en zapis in dovolila je, da ga delim z vami. K njemu je pripela nekaj fotografij. Na koncu branja njenega zapisa dobim še enkrat cmok v grlu in zaroseno oko. Kot bi pisala pismo domov. Za spomin na ta čas, na njeno prvo a ne zadnjo študijsko izmenjavo, pravi. 

Ko sem v začetku septembra pristala v Lizboni, me je bolj kot katero koli drugo čustvo prevzemalo vznemirjenje. Tega dneva sem se veselila že odkar sem v srednji šoli šla na enotedensko Erasmus+ izmenjavo v Francijo. Načrti, da grem že na dodiplomskem študiju na izmenjavo, so splavali po vodi, v letu 2022 pa sem vedela, da prav ničemur ne bom dovolila, da mi prepreči izmenjavo - ker je to izkušnja, za katero vem, da bi mi bilo neskončno žal, če je ne bi dala skozi.

Lizbona pravzaprav sploh ni bila na mojem seznamu prijav, ko sem decembra oddajala vso potrebno papirologijo za izmenjavo. Na prvem mestu je bila Praga, na drugem Alcalá pri Madridu, vendar sem po spletu okoliščin pristala na Lizboni. Prago sem odstopila drugi študentki, ko pa sem izvedela, da Alcalá ni podaljšala pogodbe z Ljubljano, sem bila že tako pripravljena na to, da bom zimo preživela nekje, kjer je (vsaj zunaj) bolj toplo, da druge izbire kot Lizbone pravzaprav nisem imela. Ampak, kot klišejsko, osladno in pocukrano se to morda sliši, je bila tale Lizbona namenjena prav posebno zame.

Ko pride do urejanja dokumentacije, lovljenja letal, rokov in podobnih stresnih situacij, sem po navadi kar živčen človek. Tako je bila ležernost in počasnost Portugalcev, ki me je pričakala v Lizboni, pravi kulturni šok. Za urejanje mesečne vozovnice za javni prevoz sem porabila cel teden, ker na spletni strani nikjer ne piše, kaj vse moraš imeti s seboj, na postaji pa lahko čakaš v vrsti tudi do štiri ure, samo da ti uslužbenec reče, da nimaš pravih papirjev in moraš naslednji dan ponovno skozi vse čakanje. Mislila sem, da me bo pobralo - kaj se je pletlo po glavah šele mojim nemškim prijateljem, ki sem jih spoznala v prvem tednu. Kmalu sem ugotovila, da se je v Lizboni popolnoma brezveze sekirati - sploh, ko pride do urejanja dokumentacije. Tudi na fakulteti so si v mednarodni pisarni vzeli ogromno časa, da so zgolj podpisali nek papir, ki sem ga nujno morala poslati nazaj na domačo univerzo. Še dobro, da so v Ljubljani tako razumevajoči in vejo, da grejo te stvari pri južnih narodih bistveno počasneje.

Čeprav smo s predavanji začeli že v drugi polovici septembra, sem imela občutek, da sem še kar na počitnicah in da bo poletje tu trajalo večno. Na vsak prost dan smo šli na plažo, se preizkušali v surfanju, sončili, pili panache in cider, ob vikendih smo se zapeljali na jug Portugalske in raziskovali Algarve. Še v novembru smo lahko hodili naokrog v kratkih hlačah, ob večerih pa je bil pulover več kot dovolj. Ko pa je prišel december in so mi od doma začeli pošiljati posnetke, kako v kaminu lepo gori ogenj, mačkonarji pa so večino dneva v hiši, je v Lizbono prišel mraz. Za Slovenijo to ni zares mraz - zunaj je še vedno prijetnih 10 do 15 stopnij, čez to se prav nič ne pritožujem - manjka pa toplina doma. Centralnega ogrevanja v Lizboni pač ni. S tem sem bila seznanjena, že preden sem šla od doma, saj so mi vsi, ki so bili pozimi kdaj tu, rekli, naj nujno vzamem s sabo vsaj kak debel pulover, ker je pozimi noter pač mraz - in še kako prav so imeli. Zdaj že res pogrešam občutek, ko doma iz mraza na ulici stopim v toplo garažo in se lahko odvijem iz vseh plasti bund in šalov. Tu sem v stanovanju oblečena približno isto, kot tudi zunaj. Lepo bo, ko bom za božič vsaj za deset dni lahko uživala ob topli peči.

Tale decemberski mraz v stanovanjih pa je pravzaprav edini minus, ki sem ga doživela. Lizbona mi paše. Všeč mi je, da kava stane samo en evro, da so profesorji na faksu bolj odprti in se hočejo pogovarjati s študenti, da imam ocean in bučanje valov le pol ure stran, da lahko surfam, da lahko tudi decembra cel popoldan ležim na plaži (sicer zavita v šal) in berem, da Portugalci vsakič, ko pozdravijo, vprašajo tudi "Tudo bem?" (=Vse v redu?), pa čeprav samo iz navade, da sem se nalezla njihove sproščenosti, in da sem spoznala tako carske ljudi in dobila prijatelje, ki bodo ostali z mano še dolgo.

Ne bi rekla, da te izkušnja izmenjave spremeni. Zdi se mi samo, da ti pokaže, kakšen si v resnici, kaj ti je zares pomembno, in kaj te zares veseli. Takšna je vsaj moja izkušnja. Ko sem prišla, sem bila popolnoma sama, morala sem se znajti, sama vprašati neznance za pomoč, stokrat povedati, kdo sem, s kje sem in kaj študiram, preden sem našla tistih nekaj prijateljev, s katerimi smo res kliknili in se nam je zdelo, da se poznamo že od nekdaj. In ko se je to zgodilo, nisem bila več sama - imela sem svojo Erasmus družinico, s katero smo počeli največje neumnosti, se pogovarjali celo noč, skupaj poskušali vstajati na surfu in jokali, ko je bilo težko. In že zdaj vem, da bo grozno, ko bo prišel 31. januar in bom morala nazaj domov, vendar bo hkrati izjemno lepo, ker bom cenila izkušnjo, ki sem jo imela, ker vem, da mi je dala več, kot bi si kadarkoli lahko predstavljala, in ko bom pristala na domačem letališču in spet videla svoje domače, bom samo iskreno srečna in hvaležna.