Včeraj je bil prav poseben večer. Iz Balkana je zavel hladen zrak, ki se je na radaskih vremenskih slikah vrtel ravno v obratni smeri kot običajno. Po več tednih vročine je bil to kar malo nenavadno hladen zrak, a še kako dobrodošel in krepčilen.
Zapeljala sva se do Kanala ob Soči, kjer je bil ta večer prav poseben dogodek - koncert Ivana Skrta na gladini reki Soče. Splav, na katerem je fascinantno stal veliki klavir na katerega je igral umetnik, domačin iz Kanala, svetovni virtuoz, mi je prirasel k srcu. S svojo pojavnostjo, s svojo mehkobo in čutnostjo, sam postane glasba. , kot pravi. Koncert iz že drugega cikla Sonat ob Soči je poimenoval Na gladini. Klasična glasba od Chopina, Rachaninova, Ravela. Nepozabno lepo.
Opazovala sem dan, ki se je iz dneva prevesil samo v trenutke tišine z glasbo, v temo, v mir. Po dobri uri in pol koncerta je na nebu na koncu zasvetila še polna luna in v dodatku je publika zapela ob klavirski spremljavi -"Soča voda je šumela, mesec je na nebu sijal, ti pri oknu si slonela, ko sem jaz slovo jemal...". Glasbenik se je še zadnjič priklonil, potem pa stopil na gasilski gumenjak in se ob dolgem aplavzu po gladini reke izgubil v temi pod mostom mesteca ob Soči.
Iščem glasbo za današnji avgustovski večer. Noč pride že nenavadno zgodaj, a se svet kmalu razsvetli v prihajanju največje avgustovske lune. Cel dan je pihal vroč veter. Presušeno je vse, trave na vrtu ni več, le še regrati in plevelasto ščavlje. Ne ljubi se mi ponovno zalivat vrta. V zadnjih dneh so večeri in jutra bolj sveži. Bolje je. V letošnjih jutrih in večerih si še nisem odela jopice. Visi na obešalniku v omari.
Razmišljam o luni, o soncu, o oblakih. Gledam jih z več plati, po dobrem in slabem, v času čakanja, prihodov in v dnevih odhajanja.
z več plati
Nocoj se spominjam soseda iz ulice v kateri sem živela polovico svojega življenja. Odšel je. Nikoli več ga ne bo v ulici, v svoji garaži, ob svojem kamiončinu. Odšel je, tja gor med oblake, sonce in luno na nebu.
vem, da oblakov ne poznam.
Gledam luno, razsvetlila je nebo, vidi se do hribov. Tudi veter se je umiril. Mogoče bodo vrtnice dobile nekaj jutranje rose, da bo dovolj zanje, da bodo jutri zjutraj malo srečne. Jutri bom spet zalivala. Deževnice imamo dovolj, že na začetku poletja smo zaprli wc splakovalnike po hiši, da ne bo na tesno. Za preživetje nekaj rož in zelenjave. Za ohranjanje njihovega življenja v teh sušnih dneh.
Razmišljam o mnogih ljubljenih, o ljubezni, o odraščajočih otrocih. S te in one strani, z več plati jih postavljam na čimbolj pravo mesto. Da bo tako najbolj prav.
taka ljubezen je.
tako življenje je.
Dobro je, da gledamo z več plati. Z ene in druge strani oblakov. Ker nikoli ne bomo vedeli kaj je prav in kaj ne, katero je pravo mesto in katera je prava stran. Le kdaj nam bi bilo sonca brez dežja ravno prav? Včasih se znajdemo v prividih tega sveta, iskajoč pravo mero in resnico. Z več plati je mogoče videti drugače.
tako življenje je.
vem, da življenja ne poznam.
Neca Falk - Z več plati / Both Sides Now
Z VEČ PLATI
(napisala Joni Mitchell, prevedel Andrej Šifrer)
Kodri angelovih las,
kot sladoledi iznad nas,
kot puh breztežni vržen v čas:
tak se mi zdel je oblak.
Zdaj zakriva soncu pot,
iz njega dež, sneg, ropot,
mnoge stvari storila bi,
a oblak prepreči mi.
Oblake gledam z več plati,
od zgoraj, spodaj in še kje.
Je le privid, podaljšek sanj;
vem, da oblakov ne poznam.
Šepetanja v nočeh,
plešoči pari in nasmeh,
ko pravljica postane res:
taka ljubezen je.
Zdaj odpiram si oči,
pustiš ga in zapoješ si
in ne pokaži, ko boli,
ko v tebi krvavi.
Ljubezen gledam z več plati,
od zgoraj, spodaj in še kje.
Je le privid, podaljšek sanj;
vem, da ljubezni ne poznam.
Zdrav ponos in čas resnic,
iz neznanih krajev jate ptic,
kot v cirkusu se drenja vse;
tako življenje je.
Zdaj so znanci dlje in dlje,
sprašujejo se, kaj mi je,
da sem drugačna kot vsi ljudje:
veš, to življenje je.
Življenje gledam z več plati,
od zgoraj, spodaj in še kje.
Je le privid, podaljšek sanj;
vem, da življenja ne poznam.
