Po stopinjah letošnjega februarja

Sledimo mu do konca. Tudi v željah,... ki so obvisele na koledarju s Feotovimi hajikuji

Zdi se, da rožcam v kvačkvani odeji tako paše zimsko sonce. Veliko ga je!

Lenobni pogled mačkona nam je v veliko zadoščenje, ki pomirja. Vse je uredu, tudi če je zima.

Kulturni dan je bil pravi praznik. S sestro sva po več kot desetih letih šli skupaj na smučanje. Sami, brez mularije.

Veliko učenja je bilo v februarju. Punci sta pridni. Založeni s čaji in kavami in čičkami fantov.

 Veste kako je lahko kičast Krn pozimi, brez oblačka na nebu? Da bi bil tak himalajski mu manjka veter in mraz. V pravih  zimah, v starih časih je bil čisto zares himalajski.

 V februrju letos je naš Tamali postal smučar. Florjanka na Trbižu nama je bila najbolj všeč. Sončna in hitra, ravna in malo strma.

Včasih rabim, da grem v korak, v breg, v veliki krog naokrog, po stopinjah drugih in stopinjah nekega časa v februarju, ko je bilo čisto malo snega in veliko sonca, ki ga premetuje prezgodnja pomlad.

V februarju sem bila visoko pod oblaki na Kaninu, kjer je meni vedno lepo.  Ker pogled seže do morja!

 In bil je februarski nedeljski pohod na Matajur pred kosilom. Le visoki vršaci so pokriti s snegom. Eh, pa kaj bi več tožili po zimi, če je februar skoraj čisto pri koncu.