19. 09. 17

Goran Dragić in njegova, naša Zmaga

V četrtem razredu je za svojo športno aktivnost izbral košarko in pripravil govorni nastop in plakat svojega najljubšega športnika - Gorana Dragića. Takrat sva skupaj preguglala vse o njem, kako je Gogi začel igrati najprej fucbal, šele kasneje košarko, o NBAju, familiji,  starših, otrocih, dobrodelnih delih, poštenosti, delavnosti, srčnosti in to, da ga denar ni pokvaril.
Mislim, da je naš fant prav takrat postal veliki fen Gorana Dragića. Začel me je celo žicati, da naj zrihtam da bi mi zamenjali našo hišo za kakšno hišo v Miamiju in bi si lahko ogledali košarkarsko tekmo Miami Heatsov in bi on dobil od Gogija podpis. Ojej.
Poleti se je začelo govoriti o Evropskem prvenstvu in o tem, da bo v njem zaigral tudi Goran Dragić.
Kupili smo karte za zadnjo pripravljalno tekmo in Tamali je že kmalu  pripravil svoj zeleni dres, ki mu ga je zapustila sestra. Pri sebi sem malo kovala načrt, kako bi mogoče lahko Dragića zamenjal Dončić, vendar me je stalno prepričeval, da ga ni človeka, ki bi zamenjal Dragića, da je najboljši in oh in sploh,... ni bilo govora, da bi ga prepričala v kaj nasprotnega.

Med zadnjo pripravljalno prijateljsko tekmo v stoženski dvorani me je ob vsakem dobrem metu in akciji Dragića ruknil s komolcem in pomignil: " A vidiš, da imam prav, najboljši je, boljši od tvojega Dončića."
Ob koncu prijateljske tekme s Hrvati smo kar nekaj časa stali ob robu dvorane, da bi dočakali fante za podpise in fotografiranja. Uspel nam je selfi s Čančarjem, dobil je nekaj drugih podpisov, Goran je medtem podajal intervjuje novinarjem.
Ob robu igrišča opazim, da je na igrišču precej otrok okrog Dragića, ki jim namenja svojo pozornost in podeljuje avtograme.  Zdi se mi, da je bila to skupina mladih košarkašev, ki so imeli srečo, da so jim trenerji zrihtali vstop na igrišče.  Bila sva tik ob vratih vstopa in naenkrat ugotovim, da se jih čisto komot odpre. Varnostnik se obrne stran, odprem vrata in potisnem skozi sina ter mu velim, naj gre naprej, naprej do Dragića. Dobro nama je uspelo, pomislim.

Potem ne morem verjeti svojim očem. Tamali stoji pred gručo otrok kot lipov bog, popolnoma v šoku in se ne premakne. Tamala hčera bi se že stokrat pomešala mednje in si elegantno utrla pot. Naglas ga začnem klicati, kriliti z rokami, naj se že premakne... nič, popolnoma nič. Z rokama drži zeleni dres in obnemelo strmi. Še bolj kričim, artikuliram, ...kot da govorim v prazno, ne premakne se. Čakam s fotoaparatom,.. in jezna pofotografiram in na glas rečem: "boš imel pa le takšen spomin na tvojo največjo šanso in neumnost..." Čez nekaj časa varnostnik stopi do otrok in jih napoti nazaj na tribuno. Našega fanta malce čudno gleda, še vedno stoji in strmi v prazno, kot da bi se počutil krivega, ker ne spada zraven.


O kako sem bila besna in jezna, hudo sem ga nadrla:" Pa madonasveta, pa zakaj se nisi premaknil, stal si tam kot kup nesreče, ne bu ne mu,.. ma katastrofa... Veš kaj,  čisto sam si si kriv! Nikoli več ne boš imel tako edinstvene priložnosti. Nikoli. To je njegova zadnja slovenska tekma na domačih tleh. Poslavlja se od reprezentance in to bo njegovo zadnje prvenstvo."
Mali je bil  bled, ni mogel spregovoriti, en velikanski cmok v grlu in steklene očke... obrne se stran in hudo zajoče,... jaz medtem še zmeraj po malem udriham, kaj da je zamudil. Čez nekaj časa, ko zadiham ugotovim, da  mu je res zelo zelo hudo in  kako močno je jezen sam nase. Zaveda se,  da si je sam kriv,  a si res ni mogel pomagati. Pa tako močno si je želel podpis Gorana Dragića.

Pričelo se je evropsko prvenstvo in našim je šlo vedno bolje. Iz tekme v tekmo so bolje igrali, premagovali vse po vrsti, Grke, Francoze. Tamali me vpraša: "Mami, a res ti misliš, da Dragić ne bo več nikoli igral v Sloveniji?" in jaz bleknem  "edina možnost je, da letos ne dobijo medalje in bi medalja še naprej ostala izziv za Gogija. On želi medaljo, veš. "
In veste kaj se je zgodilo potem? Medtem ko smo mi navijali, je on trepetal in po tihem upal, da bi končno zgubili...  :o  Hudo. Bila sem zaprepadena, ko sem ugotovila kaj se motovili po fantovi glavi. Sploh se ni veselil, ni mogel verjeti svojim očem, kaj se dogaja, kako fantje zmagujejo. Čisto resno sem ga vprašala ali to resno misli, "da bi zgubili".  "Ja, pravi,..saj si ti tako rekla,.." :o

Ko smo prišli v finale sem spet bleknila: " Veš kaj, če pa res dobimo to zlato medaljo, bo pa mogoče Gogijev nov izziv da enkrat premagamo vse tiste Američane..."
Bingo. Uspelo. Pričel je navijati, šele v finalu. Za veliko zmago. Oja. In ko je Nikolič izvajal ene zadnjih prostih metov, me je ruknil s komolcem. Pogledala sem ga in z iztegnjenimi rokami mi je pomignil. "mama, dej, saj veš kaj moraš,...pri tebi zmeraj pomaga, začaraj, da gre žoga v obroč". Stegnila sem roke in zavibrirala in....Ommmmmm in sveta pomagalka, bogpomagi in ne vem kaj še,...oba koša sta bila dosežena. Zmagali smo.



Ni komentarjev:

Objavite komentar