Tudi pust ni več to kar je bil v starih časih. Vedno bolj postaja kulturna dediščina o kateri morajo otroci v četrtem razredu pisati miselne vzorce in pripraviljati govorne nastope.
Včasih je bilo maškar mnogo. Kar naprej je zvonilo na vratih. V mojih otroških časih smo hodili od vrat do vrat in vedno se mi je zdelo in spominjam se, daje bila to prav posebna otroška sreča in radost.
Končno nas danes popoldan obiskala prva skupinica maškar. Že v soboto smo nakupili bombone, da bomo imeli "za pusta hrusta", pa jih žal nimamo komu deliti. Tudi našim otrokom se ne ljubi maškarati, niti najmlajšemu ne.
Še sreča, da danes delujejo zavedna društva pustne druščine in občinska oblast, ki ji je še kaj do tega, da se pust ohranja in da ta kulturna dediščina ne bo šla v pozabo in v muzeje.
Od Kobariških sourankov, ki smo jih ujeli na placu, pustne povorke skozi Kobarid in ciganskega plesa, do Drežnice, do Drežniških, ta lepih, ta grdih, tastarihdveh, petelinarja...
Ne čisto navaden petek. To bo počitniški petek, kar pomeni da prideta domov punci za cel čas počitnic. To pomeni, da bodo po dolgem času spet dlje časa skupaj. To pomeni, da bo kmalu sledilo preganjanje, prerekanje, kričanje in zgovarjanje drug na drugega. No, v resnici se imajo še kako radi. Tamali večkrat prizna, da punci pogreša. To je najbolj očitno prav ob petkih. To je namreč dan, ko ju cel večer streže na kavču. Kar nekaj menijev pondube je že nastalo in za ta večer se mnogokrat zelo potrudi. Poskrbi za dodatno ponudbo in postane en njun mali oproda.
Tamala visi z glavo navzdol s kavča in krili z rokami in mu teži, zakaj ni spet nabavil pombarja. Spomnim se, ko ga je enkrat klicala z vlaka naj poskrbi in gre kupiti pombar - več paketov. Ker ona bi hudo rada jedla pombar. Nujno rabi pombar. Vzel je mojo mpiko in se odpravil pod nujno...
Seveda je le petek poseben dan, ko jima je na razpolago, ob sobotah to sploh ne velja več,... ob nedeljah se pa že hudo spričkajo, ko se nikakor ne morejo zmeniti, kdo bo pripravil mizo za kosilo ali kdo bo obesil perilo, pospravil gate in štumfe.
Torek je en tak fajn dan. Na Valu 202 je ta dan že od zgodaj zjutraj Šalehar, ki nas kmalu spravi v dobro voljo, višek pa je navadno dosežen v njegovih Nebulozah okrog osmih. Tudi konča se dan prav z njegovo kontaktno oddajo - Toplovodom, ki ga vedno rada poslušam. Poslušam v svojem miru in navadno zraven kaj krojim in šivam. Zraven se vedno vrti tista čudovita glasba na citre iz zgodbe o Cvetju v jeseni in Mihčeve vrednote in njegova intelektualna razmišljanja dobijo tudi naš drugačen pogled, razgled z drugega zornega kota. Nocoj govori o "priviligiranih bebcih". Zanimivo, poslušam. "Kvalitetno neumni bolj neumno ubogajo", je ravnokar rekel Miha Šalehar.
Nocoj je spet poklicala Zinka - "Bog daj Zinka".
Navijajmo za to, da Zinko Mihi enkrat povabi še v Spetek, ob petkih. Vedno namreč Mihi reče:"...ma Zinka ima na koncu v bistvu prow..."
Nocoj bo še boljši torek. Kmalu po desetih sledijo Izštekani z Juretom Longyko. Nocoj gosti našo Bakalino in mnogo gostov zraven. Ziher ste že slišali kako je Jani zapel v Stožicah, - Banda kravatarskagolazn frdamana cigajnarija previdena... No, Bakalina - Jani in Renata nista prav našanaša, saj sta doma iz Tolminskega in tolminsko narečje je zelo drugačno od našega, pravzaprav je tolminsko narečje celo v drugi narečni skupini. Dober žur bo. V druščini, v Španabiji bo tudi naš Harmonikarski orkester Accordion group 4-8-8-16 iz Benečije, ki ga tudi štejem za našega, saj ga vodi naš profesor harmonike, Aleksander Ipavec, Ipo. Zraven bo tudi Salamandra salamandra - skupinca, v kateri je enkrat davno pel naš, danes pokojni Feo, katerega pesem sem brala tukaj na kulturni dan. V tem bandu je tudi Janijev brat dvojček, hudo podobna sta si. V španabiji bo tudi naš najbolj znan pevski zbor - Gregorčičev oktet, veliko glasov, veliko dobre glasbe, bio pop je to, pravita glavna akterja dua Bakalina.
Pesmi iz Španabije so vredne posluha, čeprav ne boste kaj dosti razumeli pa prepričajo in nas prevzamejo.
... ko se odpravijo k prijateljci ali sošolcu za čez noč, na pižama party ali kar tako,... ko na hitro odbrzijo skozi vrata in v polivinil vrečko in v žep stlačijo zobno ščetko...pižamo lahko posodi prijateljica, tudi za mokre nogavice se lahko zmenijo,...
Prav za takšne priložnosti sem sešila hitri zobni set.
Všeč mi je, ker je ščetka vedno na čistem, pri kraju, frotir lepo popivna morebitno mokroto. Set seveda paše tudi v običajno večjo toaletko, lepo se zvije v rolco in je tako pri roki za na pot, za k babici ali šolo v naravi.
To je listek, ki sem ga našla med razmetanimi rečmi naše Tamale. Nekaj časa nisem razumela za kaj gre, po krajšem premisleku pa sem dojela.
Vem, da je do danes pogledala že vse epizode Avatarja, tako da je listek že arhivski, tam nekje iz časa božičnih praznikov, ko so dobili v šoli precej domačega čtiva in predstavitev. In ja, Avatar je bolj takšna fantovska zgodba in še risanka po vrhu.
O moči in vplivu takšne motivacijske zaveze in nagrade za opravljene šolske plane in učenje pa nisem natančno seznanjena :)
Moji novi pouštri so že nekaj časa na kavču. Zmanjkalo mi je blaga za še enega večjega. Ta je trenutno oblečen v otroško posteljno prevleko, ki ne paše in ni lepa.
Spet sem zalezla v vrečko volnenih ostankov. Zvijam prejice, sortiram, razmišljam o koncu zime, o pustu, o otroških počitniških dnevih, o štiridesetih dnevih, o pirhih...
in progress..., v delu...,režem, barvam rožnato rozasto, za kakšne nove dojenčke, za vozičke in za na morske kamenčke, s flamingi, medvedkami, lisičkami in kvadratki z največjo rdečo lubenico, ljubko, otroško, barvno terapevtsko. Tamali jih zloži tako, da štima. Obvlada razmerja in teže.
Se nadaljuje. Ena po ena. V okvirju, obrobi, mehko prešite.
Običajno se naša družba ročnih del dobiva ob sredah. Ker je danes kulturni dan in praznik in fraj dan, pa šola ni odprta, naše druženje odpade.
Ženskicam sem dodelila domačo nalogo, ki jo morajo narediti prav danes, na praznik kulture. Vsaka mora poiskati knjigo ni važno katerega avtorja in jo naglas zdeklamirat, prebrat. Pomembno je, da se jo prebere naglas, lahko možu, sinu, vnukom,.. ali pa sama sebi v svoji zbranosti.
Seveda sem morala domačo nalogo opraviti tudi sama. Iz knjižne police sem izbrala Feota, našega domorodca. Ta bi bil morda všeč tudi možu, sem pomislila in zanimivo čudaško posrečen morda sinu. Nekaj časa sem brskala, nakar sem se začela na glas smejati a se kmalu ponovno zbrala, prosila za tišino in posluh... oba moška nista mogla verjeti, kaj jaz to berem in mož je na koncu rekel samo: "oo, ti moj Feo, .." in se tudi on zasmejal in čudil, kako sem lahko našla tako "meni primerno" pesmico.
Seveda me je matralo, ali se da pesmica tudi naštrikat. Jap. Ja, mogoče ima eno malo napako-nesporazumček, sicer pa ja, oba vzorčka sem probala in Feotovi knjigci ob jutranji praznični kavi seštrikala slednik. :)
Kako ga kličemo in kličejo?
Uradno je Karli, čeprav se vsi strinjamo, da mu najbolj pristoji Karel, Karl.
Ljubkovalno, oz. ko se nam res zasmili je Karlek, pa včasih Ginger, Carlina, Carlos, Bajsi, Srček, Puhek, Kožuhar in seveda mnogokrat od Tamale "ljubezen mačja kosmata."
Maček ima res nenavadno mehko svilnato dlako, ki je zelo dolga, puhasta in včasih res zgleda hudo lisičast, ko pa se zlekne je kot najbolj len in zaspani lev na svetu.
Ko sem opazila, da je zašel v mojo vrečko volne, sem mu vse skupaj dovolila v zameno za en foto shooting.
Evo selfi z novimi stumfi za preostanek zime in naslednje zime. Seveda mamino rocno delo za desetko Lp oci
Mama je osvojila tudi moja navodila za nogavice, seveda pa je mora biti dolžina nogavic primerna zanj - tradicionalista in takšne volnene nogavice morajo biti do kolen, ni druge. Uf, res je malo jamrala, da jih ni konca.
