Hudo postaran čas

Počitnice so. Razen tatkota smo vsi doma. Punci postavljata rekorde v spanju. Pravzaprav jih danes Tavelika v gledanju filmov. Začela je že ob osmih zjutraj.
Tamali je izračunal, da je potrebno svete tri kralje premikati po 2,5 centimetra na dan.
Tamala čaka na svoj rojstni dan. Nimam darila zanjo. No, eno knjigo, ki govori o matematiki in ljubezni. Pravi, da si želi le sneg in da bi šla smučat. Tudi njen nono se pripravlja na jutrišnji rojstni dan. Sešila sem mu prt za raztegnjeno varianto družinske mizo in dvajset kremšnit za prijatelje v pevskem zboru.
Z malo nečakinjo sva spekli nove piškote. Seveda spet takšne v belem, s čokoladnimi bonbončki, sladkornimi perlicami in črticami.

Tavelika si je danes zaželela pico in ideja je bila tudi meni zelo všeč. Kosilo je dospelo v škatlah, tako nisem nič kuhala, nič pospravljala.
 Kmalu potem sem jo mahnila ven, čez polje.  Čas je že, da se malo zmigam.
Sonce je na začetku prijazno grelo, nakar me je kmalu zazeblo v ušesa. Drugič vzemi s seboj kapo, si zabičam. Čez glavo vržem kapuco himalajske jakne, ki jo ukradem starejši hčeri. Danes me ne more videt,... ker danes zanjo in za prijatelja, ki ga je povabila na filmski maraton Harry Poterja ne obstaja nič drugega kot filmi, ki sta jih videla gotovo že več kot enkrat.
Pokrajina miruje, niti vetra ni. Srečam nekaj tekačev in sprehajalce psov. Čaplja zavrešči in na nebu  opazim sledove velikih jeklenih ptic. 
Razmišljam o času. O letih, letnem času.
Hudo postaran čas je to danes. Betežno, na posteljo privezano starko Jesen rešujejo le še sončni žarki.
Tudi leto je staro, čisto pri koncu.