Pozabila sem, kako hinavska je lahko klima v avtu. Jezna in žalostna. Grrr. Uroinfekt. Pozabila na škatlico Primotrena iz tavisoke omare. Vročinski val sem tako bolj ali manj preživela na blazini. Res se nisem naplavala, masko pa sem si nadela, le da sem izpolnila željo najmlajšemu. Na srečo najdem v naši trgovini uvin čaj - nisem edina med ubogimi zgleda..., Pijem čaje, tudi kamilična parna kopel pomaga. Bolje je.
Tamali uživa. Se potaplja, igra in zabava kar sam s sabo. Njegova očak, (tako ga je klical na morju) ga nauči kako se meče ploščate kamenčke v žabico, skupaj skačeta in pod vodo gledata ribe, ježke, kumare in veternice. Pohvaliva ga, ker je nenavadno ničsiten.
Morje je v prvi polovici dopusta nenavadno mirno, vroče je. Na plaži štrikam. Črne nogavice. Po
navodilih, ki jih v glavnih izsekih sprintam že doma. Za vsak slučaj, da se mi kje ne zakači. Svetloba je odlična. Še kako mi je všeč in res priporočam :) Moj stolček v rezidenci pod senco ima ravno v pravi višini postavljene naslonjala za komolce in roke,...da se super štrika :)
Po nekaj dneh ne hodim več kar naprej lulat. V vodi tega nikakor ne smem počet, ker to še poslabša ta zoprnispodnji prehlad. "Yes", je rekel Tamali, ko sva šla končno skupaj iskat morsko zvezdo. Namesto nje sva na dnu našla malega morskega psa ;) oz. prej neke vrste jeguljo. Čudno se je ujela v neko past in njeno mrtvo telo se je svetilo in plahutalo na dnu peska.
Sicer pa vročino in močno sonce vedno težje prenašam. Čudim se ljudem, ki se kljub mnogim opozorilom in že opečeni, razbrazdani, marogasti, postarani koži nastavljajo soncu pri najvišjih temperaturah. Pa da vidimo, koliko časa sama zdržim na soncu, da me ta dodobra pregreje in dokončno odpravim prehlad mehurja, si rečem in probam. Zdržim 15 minut v najhujši vročini - tam okrog dveh popoldne, ko običajno vsi počivamo in spimo v senci. Dost je. In se vržem v toplo morje.
Ugotovim, da nekateri jedo tudi morske ježke. Italijanski par je na plaži brez marele, brez kančka sence. Punca ima na glavi le slamnik in njun rekord na soncu je nor. Moški najprej z morskega dna pobere vrečo velikih morskih ježev. Umakneta se na čeri in s posebnimi kleščami razbijeta ježe. Meso punca pospravi v posodo. Okostja in bodice moški pospravi v mrežasto vrečo in odplava daleč stran ter jih odvrže na morsko dno. Sedaj mi je jasno, zakaj so ponekod na morskem dnu nenavadno čudno razbita okostja morskih ježkov. Vedno se mi je čudno zdelo od kot to.
Tamali odšteva dneve kdaj prideta punci, z matematiko te spremeni v ducate ur in tako odšteva v urah. Obe sta bili v prvi polovici našega dopusta na skavtskem taboru. Punci sta najprej potrdili, da se nam pridružita, na koncu pa zakomplicira naša Tamala, ker njej se "pač ne da"... na koncu v več telefonjadah zaropotam in prekličem vsemogoča zgovarjanja. Tamala se sproti zmišljuje, da "ona ima after" (after party devetletke) in ne bo vstajala zgodaj za na pot. Ultimat pade z moje strani - spakirat mora sredi noči, ko pride z afterja ali pa vstane ob petih zjutraj.
Naša ljuba draga nona ju na dan največjega toplotnega udara pripelje do Brestove, do trajekta.
Zaton vročinskega vala preživimo skupaj ob morju in dobra volja se vrne tudi na obraz Tamale, ki se mora na začetku seveda naspat. Tavelika s seboj prinese 5 knjig (za 5 dni, pravi). Tamali ju je še kako vesel, na začetku uvideven in vsesplošno ustrežljiv, kasneje se pa itak kmalu zravsajo. Kartamo remi, naučijo me bridge, Tamali se zjoče, ko igramo lažnivca.
Potem pride veter. Najprej jugo. Morje je ta dan zelo toplo. Plavamo, umaknemo se v sosednji zaliv, kjer ni prevelikih valov. Domačin napove, da je treba izkoristiti dan, da bo jutri burja, pravi.
Naslednji dan se to res zgodi. Kakšen mraz na morju! Vsi postanemo takšni kot veter, sitni in pikri. Oblečem edini dolg rokav, ki ga premorem, k sreči imam s seboj ene dolge hlače. Punci jih nimata in iščeta edine pare nogavic, ki so v moji garderobi. Nogavice sicer sodijo k telovadnim copatom, ki sem jih vzela s seboj, da bom šla do vrha Babine. To se na koncu ni izšlo. Najprej zaradi zdravstvenih okoliščin in vročine, na koncu zaradi hudega vetra, ki bi me na vrhu hriba zagotovo podrl na tla.
Tako vsi beremo, jaz štrikam, D. rešuje sudokuje iz dnevnega časopisa. Tavelika hčera bere že četro knjigo. Jaz sem že vse tri knjige iz cikla Primorcev (Primorci beremo) prebrala že pred ohladitvijo. Tako pletem že drugi par nogavic. Ta vetrovni in surovi dan sem oklicala za naš najbolj lenoben, zabušavajoč, brezdelen družinski dan, kadarkoli. Še kosilo smo imeli "kot na plaži", zato pa smo si zvečer privoščili dobro večerjo v bližnji restavraciji.
Dolgo čakamo na trajekt. Velika kolona je tudi na naši strani. Tamala "joče", ker ji je zmanjkalo knjig. Najmlajši je svoji dve že davno"požrl". Všeč mu je, da reče da je "knjig požrl" ;). Zato pa sitnari in para živce sestrama, ki komaj čakata, da se skupni življenski prostor poveča in se doma za nekaj časa spravita vsak v svoj kot.
Morje in spomini, v nekaj fotografijah. Razglednice iz mnogih sprehodov pa vam pokažem še v kateri od prihodnjiih objav.
